KAJ, KAKO IN MOGOČE ŠE ZAKAJ SO TAKO PISALI O IZSELJEVANJU IN IZSELJENCIH IZ BENEŠKE SLOVENIJE V ČASNIKU MATAJUR V LETIH 1951–1960

Povzetek

Z besedilom sem hotel pokazati, kakšne pomene je skupina »naprednih« zbrana okoli dolgo let edinega časnika Beneških Slovencev Matajurja pripisovala izseljevanju - pojavu »številka ena« v desetletjih po drugi svetovni vojni v Beneški Sloveniji. (Beneška Slovenija, pokrajina na severo-vzhodu Italije, je najbolj zahoden del »slovensko-govorečega« ozemlja; njena več-stoletna politično-administrativna ločenosti od drugih »slovensko-govorečih« pokrajin se kaže v partikularni identiteti in kulturi njenega prebivalstva). Pri analiziranju časopisnih prispevkov od začetka izhajanja časopisa oktobra leta 1950 pa do konca leta 1960 sem iskal vsebine, ki se pojavljajo na naslednjih treh dimenzijah sporočanja: izboru sporočane stvarnosti, odnosu sporočila do stvarnosti in jezikovni predstavitvi sporočila. Vsebine, ki so se pojavljale na vseh treh navedenih poljih sem imenoval motivi. Motiv sem opredelil kot »(s)poročevalski kliše«, ki pri podajanju specifične vsebine, problematike, ima specifičen odnos do stvarnosti in specifično jezikovno predstavitev sporočila. Motivi so torej nosilci partikularnih načinov reprezentacij (posameznih) dogodkov, pojavov, fenomenov.

Z pojavnostjo, obstojem motivov sem pokazal, da obstojajo partikularni načini reprezentacije fenomena, v obravnavanem primeru izseljevanja, in da ti oblikujejo tudi poseben pomen fenomena, izseljevanja. Obstoj motivov kaže na to, da izseljevanje nikakor ni bilo obravnavano neobremenjeno. V obravnavo, prikaz tega družbenega pojava se je vpletla govorica moči (in upora), izkoriščanja in razlikovanja, družbene neenakosti in še marsičesa. Izseljevanje je bilo v obravnavanem obdobju metafora za izkoriščanje, neenakost, zrcalilo je podrejen, zapostavljen položaj Beneških Slovencev in je kot tako bilo s strani piscev obravnavanih besedil ovrednoteno zelo negativno. Toda proti koncu obravnavanega obdobja se začne pojavljati »v revolucionarni ikonografiji« navdahnjen motiv izseljenca, delavca kot nosilca dolgo pričakovane spremembe in nove dobe. Izseljevanje tako (pri)dobi s strani piscev besedil (tudi) nov, ne več »črnogled«, ampak »odrešilen« pomen.

Besedilo zaključim ambiciozno: z predpostavko, da (dokaz o) obstoj(u) motivov lahko omogoči dobre nastavke pri razmišljanju, teoretiziranju o družbenih strukturah in delovanju v (novinarskem) (s)poročanju, to je »pisanju«. Teoretiziranje, ki ga bom bralcem tega povzetka prihranil, zaključim s številnimi vprašanji. Kot odgovor očitku, zakaj na zastavljena vprašanja odgovarjam z vprašanji, na koncu odgovarjam: Zakaj pa ne?