PISMA IN MAGNETOFONSKI TRAKOVI KOT KOMUNIKACIJSKA SREDSTVA IN VIRI ZA PREUČEVANJE IZSELJEVANJA. PRIMER TRŽAŠKE DRUŽINE V AVSTRALIJI

Povzetek

Prispevek se nanaša na desetletja po drugi svetovni vojni in zadeva množično izseljevanje iz italijanskega mesta Trst, na meji s Slovenijo (nekdanjo Jugoslavijo), proti Avstraliji v drugi polovici petdsetetih let. Obdobje tega izseljevanja in nastanka tržaških kolonij v večjih avstralskih metropolah je soupadalo tudi z zanimivimi spremembami v načinu komuniciranja in vzdrževanja osebnih stikov izseljencev z rodnim krajem. Konec petdesetih let so namreč s tehničnim napredkom prišli na trg cenovno dostopni in široki publiki namenjeni snemalni aparati, ki so postali del hišne opremo marsikaterega doma. Za izseljence in njihove rojake v starem kraju so ti aparati pomenili pravo revolucijo, saj so si poleg tradicionalne korespondence sedaj lahko izmenjavali tudi zvočne trakove. Tovrstno korespondiranje je postalo tisti čas zelo pogostno, vendar se zdi, da so zvočni trakovi precej manj ohranjeni kot pisma, in kolikor mi je znano, pri preučevanju tržaškega izseljevanja in drugih primerov izseljevanja iz slovensko-italijanskega mejnega območja, ta vir tudi ni bil izkoriščen v študijske namene. Poudariti je treba, da raziskava ni zajela večjega števila primerov. Prispevek prinaša zato dognanja, izhajajoča iz korespondiranja ene same družine izseljencev. Izpostavljene so nekatere značilnosti, oziroma podobnosti in razlike med pisnim in zvočnim načinom komuniciranja. Protagonisti tega komuniciranja so člani družine Kovačič (oče, mati in tri hčerke), ki se je izselila iz Trsta leta 1955 in pristala v Adelaide v Južni Avstraliji, kjer njihovi člani živijo še danes.

Pisma in zvočni trakovi predstavljajo temeljne a delne sestavine komunikacijskega sistema, prek katerega Kovačičevi že pol stoletja vzdržujejo stike z ožjim in širšim krogom sorodnikov ter znancev v Trstu ter številnih državah Evrope in Severne Amerike. Druge komponente sistema so razglednice, voščilnice, fotografije, filmski trakovi, videokasete, telefonski pogovori in zadnja leta elektronska pošta. Izvzemši telefonske pogovore, ki se seveda niso ohranili, in elektronsko pošto obsegajo samo pošiljke iz Avstralije, ki so jih prejeli in so se ohranile na Kovačičevem domu v Trstu, več kot 400 enot gradiva. Od tega je pisem več kot sto, trakov pa 20 (za približno 35 ur posnetka), s tem da so se tako nekatera pisma kot trakovi izgubili.

Navedena sporočilna sredstva imajo vsako svoje posebnosti in odigravajo v komunikacijskem sistemu Kovačičeve družine svojstvene funkcije, s tem, da se klasična sredstva (vse oblike pisne komunikacije in fotografije) z nihajočo frekvenco pojavljajo neprekinjeno v celotnem obdobju, ostala pa vstopajo v sistem skladno s splošnim uveljavljanjem tehnologije oziroma njeno uporabnostjo s strani uporabnikov. Nekatera po določeni fazi iz sistema tudi izpadejo. To velja za magnetofonske trakove, katerih časovno obdobje soupada s šestdesetimi leti. Njihov »zaton« leta 1970 je povezan s posebnimi dogajanji v zgodovini Kovačičeve družine, ki spremenijo življenjske dinamike njenih članov in privilegirajo pisemsko korespondiranje. Ko po treh letih nastopijo zopet ugodnejše okoliščine za uporabo magnetofona pa se to sredstvo z vzpostavitvijo telefonske povezave med Italijo in Avstralijo umakne praktičnejšim in neposrednejšim telefonskim stikom.

Magnetofonski trakovi so v svoji časovni fazi nadomestili a ne popolnoma izpodrinili pisno komuniciranje, ki se je takrat le številčno zmanjšalo. Z vidika produciranja sporočila so trakovi pomenili veliko olajšanje, ker je pisanje za naše protagoniste v izseljenstvu in doma predstavljalo dokajšnji napor. Ta problem sami redno poudarjajo in zgovorni so stavki kot: »Moja trda roka težko piše. Tri krat sem počivala, da sem napolnila to stran«. Poleg fizičnega napora za okorno delavsko roko je šlo še za mentalni napor, za iskanje prave zbranosti, za oblikovanje vsebine in predvsem za izražanje misli z ustreznim besediščem v knjižnem jeziku. Naši korespondenti se pri pisnem izražanju namreč trudijo uporabljati standardno italijanščino, ki jo skromno obvladajo, medtem ko je njihov običajni pogovorni jezik tržaški dialekt, ob njem v Avstraliji še angleščina (to zlasti pri drugi generaciji oziroma v odnosih z njo), v Trstu pa slovenščina. Magnetofonski trakovi pomenijo premostitev teh ovir, saj postane komunikacija manj formalna, sproščenejša in neposrednejša, v vsakdanjem jeziku in brez zavor, ki otežujejo pisno izražanje.

Vendar se tudi nastajanje zvočnih zapisov srečuje z določenimi problemi, v prvi vrsti časovnega in organizacijskega značaja. Produkcija pisem je Kovačičem jemala relativno malo časa, saj so težave obremenjevale zlasti miselno pripravo na pisanje in iskanje ugodnega trenutka ter potrebne discipline. Pisma so poleg tega redkokdaj presegala dolžino 450 besed. Zvočni trakovi pa trajajo od ene do dveh ur. Njihova izvedba je torej terjala neprimerno več časa, kot tudi časovnega usklajevanja, saj je zvočno komunikacijsko sredstvo odprlo možnost izražanja vsem članom družine, brez diskriminiranja nepismenih (se pravi otrok) ali pisanja nevoljnih. In težnja je bila, da so v vsakem traku nastopili prav vsi in običajno še kaki drugi prijatelji ali znanci. Dokler niso še razpolagali z lastnim magnetofonom, je to pomenilo, bodisi za snemanje kot za poslušanje trakov, zbrati istočasno vse člane družine in nastopajoče pri prijateljih, ki so dali na voljo aparat, ali pa imetnike magnetofona gostiti za potreben čas na svojem domu. Nabava aparata je usklajevanje olajšala in dopuščala večjo fleksibilnost snemanja. To se odraža tudi v dveh različnih tipologijah zvočnega zapisa in v različni uporabi magnetofona. Prvi trakovi, snemani z izposojenim magnetofonom, so namreč nastali tako rekoč v enem zamahu, navadno v enem večeru, ob sobotah, in so sad kar dolgotrajnih priprav. Podobni so javni predstavi, v kateri nastopa vrsta ljudi po točno zrežiranem scenariju, s tem da je govorjenje povsem prosto. Z nakupom magnetofona se kot prvo spremeni to, da poteka snemanje po kosih in trak nastaja tudi po več tednov. Še vedno se v vsakem traku oglašajo vsi člani družine in vrsta drugih oseb, vendar ne nastopajo nujno vsi skupaj, pač pa tudi posamezno ali po skupinah, skladno z izbirami oziroma s prisotnostjo ali odsotnostjo v času snemanja. Največja novost pa je v tem, da postane magnetofon kaj kmalu tako rekoč družinski član, ali neke vrste povsem domač gost, ki je soudeležen pri vsakdanjem življenju. Čeprav deli zapisov nastajajo še vedno namensko in z določeno pripravo, magnetofon uporabljajo večinoma tako, da ga preprosto prižgejo, medtem ko so pri mizi ali med likanjem, šivanjem, pomivanjem posode, pospravljanjem, umivanjem in podobnim, ter se prek njega pogovarjajo z naslovniki sporočil, pripovedujejo jim najrazličnejše stvari in jih pritegnejo v medsebojne pogovore, kot če bi bili dejansko navzoči, čeprav prikrajšani za vid.

Trakovi so po besednem sporočilu zelo podobni pismom, tako da jih lahko imenujemo zvočna pisma. Obstajajo pa nekatere bistvene razlike. Medtem ko so vsebine v pisni obliki skope in pogostokrat jezikovno okorno izražene, se v trakovih njihov obseg znatno poveča in razživi. Teme so obravnavane do potankosti, opisane v najdrobnejših detajlih, da si poslušalec ustvari slikovite predstave. Sporočilnost zvočnih posnetkov pa znatno presega pomen samih besed. Izrazna moč govorjene besede izzveni v vsej svoji neposrednosti, toplini in emocionalnem naboju. Glasovi oseb, ki se med seboj niso slišale sedem let, so bili že sami po sebi nekaj nepopisnega. Ni se čuditi, da je prvi trak, nenapovedano poslan iz Avstralije, povzročil v Trstu pravi šok in da so razburjeni naslovniki o tem ponoči celo sanjali. Nekateri se tudi dolgo niso mogli privaditi pogovarjanju preko magnetofona, ker ni enostavno govoriti osebi, ki te direktno ne posluša, a predvsem - kot sami pravijo - ker ti ob misli na naslovnika »emocija zaduši besedo v grlu«.

Skupinskost poročanja in efekti žive besede prvi moment najbolj prevzamejo poslušalca. Vsebino pogostokrat obogati prepevanje ter igranje na harmoniko tržaških in avstralskih pesmi. Trakovi pa prinašajo tudi zvoke trenutnega dogajanja in vsakdanjega življenja: npr. zvoke kosila, pomivanja in pospravljanja posode, ropote iz sosednje sobe, glasove iz sosesčine, hrup cestnega prometa, sirene rešilcev, ki drvijo v bližnjo bolnišnico, naliv, radijske in televizijske programe iz ozadja, najrazličnejše epizode oziroma situacije iz družinskega življenja in mnogo drugega. Vse to je včasih tudi namenoma posneto, saj si npr. izseljenci v Avstraliji želijo slišati zavijanje tipične tržaške burje ali klepetanje z ulice, kjer so pred odhodom stanovali, sami pa posredujejo v Trst ob opisih tudi zvoke svojega okolja, vštevši brnenje novega avtomobila, pralnega stroja in kosilnice. Vse to je dajalo občutek bližine in je omogočalo, da sta se tako oddaljena svetova med seboj neposredneje sodoživljala, tako v trenutni kot v dolgi časovni sekvenci. V primerjavi s pismi izstopa pri magnetofonskem komuniciranju ravno njegova časovna dimenzija, ker je to sredstvo sposobno ujeti potek dogajanja in stvarno prenašati izseke življenja, vključno s trenutnim vzdušjem in duševnim počutjem govornikov.

Kot omenjeno, so tako v pisnem kot v zvočnem komuniciranju naši protagonisti obravnavali (pa tudi zamolčevali) številne vsebine in teme, ki jih tu nimamo časa razčlenjevati. Naj povem samo, da omogoča ta in preostala ohranjena dokumentacija precej podrobno zgodovinsko rekonstrukcijo izseljenske družine Kovačič skozi dolgo, več generacijsko časovno obdobje. Z izjemnim številom eksplicitnih in implicitnih informacij ponuja vpogled v mnogotere aspekte osebnega in širšega družbenega značaja, ki bi drugače ne ostali zabeleženi oziroma se iz pripovedovanja po spominu pokažejo s povsem drugačnimi poudarki. V tem gradivu je zajet življenjski ciklus skupine in posameznika, dejavniki, ki so ga na razne načine krojili, in drugo, kar ga je spremljalo. Do izraza pridejo na primer načrtovanje, prioritete, cilji in strategije za njihovo doseganje (naj omenimo samo odnos do dela in vlaganja zasluženih sredstev), organizacija družinskega življenja in spremembe v raznih časovnih fazah, sistemi vrednot, vprašanja vzgoje otrok in usvajanja novih načinov življenja, spreminjanje miselnosti v širšem pomenu besede, da ne govorim o vzdrževanju stikov starim krajem in ustvarjanjem novega družbenega networka v novem.

Prav posebnega poudarka pa je vreden problem identitete, pri čemer mislim predvsem na etnično identiteto. “Impakt” z novim okoljem, akulturacija, integracija in identifikacija so kot je znano med eminentnimi temami izseljenske oziroma priseljenske problematike. Vendar je naš primer s tega vidika nekoliko poseben, ker se Kovačičevi ne soočijo prvič s problemom etnične drugačnosti in z vsem, kar to pomeni, kot priseljenci v Avstraliji, ampak ga že globoko zasidranega v zavesti in izkušnji prinesejo s seboj iz starega kraja. Kot Slovenci so bili namreč pod fašizmom podvrženi nasilni italijanizaciji. Poleg tega se je Trst, kot mesto na meji med romanskim in slovanskim svetom, vedno soočal s kontrapozicijo med dominantno italijansko in manjšinsko slovensko etnično komponento in z asimilacijo slovenskega prebivalstva. Mesto se je od nekdaj razdvajalo ob vprašanju svoje identitete in v polpretekli zgodovini tudi okrog svoje državne pripadnosti. S temi vprašanji je povezano tudi množično izseljevanje Tržačanov v Avstralijo v petdesetih letih. Mnogi niso odhajali samo zaradi gospodarske krize in brezperspektivnosti, ampak tudi zaradi razpustitve l. 1954 multietnične državice Sbobodnega tržaškega ozemlja pod anglo-ameriško vojaško upravo, v kateri so videli najbolj pravično rešitev tržaškega teritorialnega vprašanja, in priključitve k italijanski državi, do katere so bili zlasti Slovenci nezaupljivi. Mislim, da so za razumevanje same izseljenske odločitve pri mnogih Tržačanih veljavne misli, ki jih je Albert Kovačič zapisal v enem izmed prvih pisem iz Avstralije: “Tu ni ne te ne one zastave. Ni neumrljivih domovin. Tu je tisto, čemur lahko rečem resničen mir in svoboda”. In pomenjljivo je, da so to besede človeka, ki ni le okusil fašistično raznarodovanje, ampak je maja 1945 prišel kot Titov partizan osvobajat Trst, se je moral kot večina Slovencev sprijazniti z grenkim dejstvom, da mesto ne bo pripadalo Jugoslaviji, kjer je po vojni štiri leta tudi živel in služil kot vojak.

Zato se je pomembno vprašati, kako to, da poteka skoraj polstoletno pisno in zvočno komuniciranje Alberta Kovačiča z domom v Trstu izključno v italijanščini in niti z eno besedo v materini slovenščini ter da so tudi na svoje hčerke Kovačičevi prenesli italijanski tržaški dialekt, čeprav je oče iz Trsta priporočal sinu, naj nikoli ne zataji materinega slovenskega jezika. To vprašanje se ne tiče samo Kovačičeve družine, ampak odpira kompleksno poglavje identitete tržaških skupnosti nasploh, ki so v Avstraliji reproducirale mešano italijansko-slovensko tržaško stvarnost, v katerih se je kot lingua franca uveljavil tržaški italijanski dialekt in ki so, vzporedno z avstralsko akulturacijo, znotraj sebe poznale še vedno tudi italijanizacijo slovenske komponente. Za zaključek bo zanimivo vedeti, da je problematika etnične asimilacije in identitete, naj si bo v izseljenskih skupnostih kot tudi v samem Trstu še vedno problematična tema, o kateri protagonisti neradi govorijo. Tudi zaradi tega je izseljenska korespondenca v takšni ali drugačni obliki dragoceno in v mnogočem ključno gradivo za razumevanje teh problemov.