HREPENENJE PO DOMOVINI V POEZIJI SLOVENSKIH AVTORIC V ZDOMSTVU

Povzetek

Namen članka je pokazati na vlogo in občutje žensk v zdomstvu, kot se razkrivata v njihovi umetniški dejavnosti, natančneje v njihovi poeziji. S tega vidika prispevek prikaže najpomembnejše slovenske pesnice v zdomstvu in nato natančneje obravnava pesniški opus Milene Šoukal (Chicago, ZDA), Pavle Gruden (Avstralija) in Milene Merlak-Detela (Dunaj). Njihove pesmi predstavi tematsko-slogovno, z vidika tematike hrepenenja po domovini, ki se pokaže kot konstantna tema vse slovenske zdomske poezije. Bogato hrepenenjsko simboliko in metaforiko ženske zdomske poezije avtorica članka primerja z motivi hrepenenja pri nekaterih slovenskih pesnikih in pisateljih v domovini ter ugotavlja nekatere vzporednice in vplive, na primer Franceta Prešerna, Ivana Cankarja idr. V pesmih Milene Šoukal se hrepenenje po domovini najpogosteje izraža s simbolom ptice s pohabljeno perutjo, s simbolom desetnice, ki je morala od doma, v zadnjih pesmih pa se povezuje s hrepenenjem po spravi z domovino, pri čemer pesnica uporabi svetopisemsko simboliko štirih jezdecev Apokalipse. V haikujih Pavle Gruden se hrepenenje po domovini kaže v njenem asociativnem spominjanju na domovino: na vonj njenega zraka, zemlje, dreves in njene pokrajine. V drugih pesmih se hrepenenje kaže tudi v slikanju domotožja zaradi oddaljenosti od najbližjih svojcev, ki se poglobi zlasti o božiču in ob veliki noči; izraža se s krščansko simboliko prenapolnjenega keliha in razpetega jadra, ki bi popotnika privedlo domov. V poeziji Milene Merlak-Detela hrepenenje ni toliko usmerjeno k vrnitvi v rodno pokrajino, temveč pesnica iz tragedije bivanja, v kateri se je brez svoje krivde znašla kot plen mučnega, brutalnega dogajanja v svetu, hrepeni po čistosti življenja svojega otroštva. Hrepenenje izraža s simboli sonca, ki v tujini ne greje tako kot prej, s simbolom izgubljene studenčnice, s simbolom ujetih brodolomcev in z žalostjo zaradi odtrganosti od domovine in od groba svoje matere.

Pregled poezije slovenskih ženskih pesnic v zdomstvu kaže, da je motiv hrepenenja po domovini v zdomskem položaju pogostejši in bolj poglobljen, še posebej če je posledica nasilnega odhoda na tuje v obdobju po drugi svetovni vojni in izraz bojazni, da je domovina za zdomskega človeka za vselej izgubljena. Takrat v ženskem zdomskem pesništvu motiv hrepenenja po domovini pogosto prestopa v pesniško metaforo iskanja človekove domovine v religioznem, ontološkem smislu. Na svoj način se dih slovenske domovine kaže celo v najmlajših rodovih razseljenih oseb, rojenih že na tujem, ki ustvarjajo že v jeziku nove domovine – v španščini, angleščini, nemščini idr. Kljub spremenjeni motiviki se kaže v kombinaciji temperamentov dveh svetov ter zastrti tesnobi kot dediščini trpke preteklosti prednikov.