SUBJEKTIVNA REALNOST MIGRACIJSKIH PROCESOV: BRATI, POSLUŠATI IN RAZUMETI MIGRANTSKE IZKUŠNJE

Povzetek

Korespondenca družine Udovič-Valenčič-Hrvatin je potekala skozi mnoga desetletja med mamo Heleno in njenim najmlajšim sinom v Jelšanah (Slovenia) ter njenimi tremi otroki, ki so se izselili v Ameriko. Sin Josip je v Cleveland (ZDA) odpotoval leta 1923, kjer se mu je leta 1930 pridružila njena hčerka Pepica. Najstarejši sin Anton je v Buenos Aires (Argentina) odšel leta 1926. V besedilu predstavljam korespondenco v obdobju od 1930 do 1940, ko je mama Helena umrla. Večino predstavljenih pisem sta si izmenjali Pepica in mama Helena, čeprav so v dopisovanje vpleteni vsi člani družine.
Korespondenco vidim kot intimno in emocionalno, pa hkrati tudi kot zadržano in omejeno. Kjer govori o ljubezni in pogrešanju je emocionalna, pa naj piše sestra, brat ali mama. Kjer govori o težavnih in bednih življenjskih okoliščinah pa je zadržana, ne glede na to, ali se piše v Jelšanah, Clevelandu ali Buenos Airesu. Vsi so se trudili, da bi desetletje ekonomske krize in političnega zatiranja izgledalo obvladljivo. Pri tem je zanimivo, da korespondenca ne vsebuje skoraj nobenih opisov konkretnih socialnih razmer v ZDA ali Argentini, na primer, vsakdanjega življenja, navad, kulture. Veliko več je opisov srečanj z izseljenci iz širšega jelšanskega področja, tako, da se včasih zdi, kot da vsi živijo prav tako življenje kot bi ga živeli, če bi ostali doma.
V analizo družinske korespondence sem vključila tudi pripovedi Pepičinih otrok, ki sem ju posnela v Clevelandu leta 2002. Iz njunih pripovedi se izlušči povsem drugačna podoba. Svojo mamo sta opisala kot zelo predano slovenski skupnosti in kulturi, a na drugi strani tudi odlično prilagojeno ameriškemu načinu življenja. S tem sem pokazala, kako je za razumevanje migrantskih izkušenj uporabna kombinacija pisnih virov in življenjskih pripovedi, saj ponuja širok vpogled v individualne migrantske izkušnje iz različnih perspektiv: izseljence ne gledamo več kot skupine tujcev v neznani deželi, ki jih določata etničnost in delovna sposobnost, pač pa kot posameznike, ki v različnih okoliščinah sprejemajo različne osebne odločitve in dosegajo različne življenjske uspehe.
Migrantska korespondenca se skupaj z metodo oralne zgodovine izkaže za nepogrešljivi vir relevantnih informacij o intimni percepciji “starega” in “novega” sveta.