NEKATERI VIDIKI ŽIVLJENJA PRIMORSKIH PRISELJENCEV V PREKMURJE MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA
Ključne besede:
zgodovina, kulturna zgodovina, izseljevanje, priseljevanje, primorski begunci, šolska zgodovina, primorska emigrantska društva, PrekmurjePovzetek
Prekmurje je bilo in je v določeni meri vse do danes ostalo eno najbolj tipičnih geografskih območij množičnega slovenskega izseljevanja.. Manj značilen in precej manj številčen pa je zlasti za pretekla zgodovinska obdobja obratni proces: proces priseljevanja v Prekmurje. Prvi Slovenci, ki so se v večjem številu priselili v Prekmurje, so bili nedvomno begunci iz Primorske, ki so po letu 1918 pobegnili predvsem pred italijanskim raznarodovalnim nasiljem, zlasti po njegovi zaostritvi po fašističnem prevzemu oblasti. Že Soška fronta med I. svetovno vojno, še bolj pa to že omenjeno in raznarodovalni ukrepi italijanskih oblasti, so pregnali iz svojih domov nad 100.000 primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov, od katerih se je po letu 1918 večina zatekla v novoustanovljeno južnoslovansko državo, ostali pa predvsem v Zahodno Evropo in Južno Ameriko, zlasti v Argentino. V prvem obdobju so kot v veliki večini liberalno in jugoslovansko centralistično usmerjeni dobivali zaposlitev v ne preveč priljubljenih državnih poklicih (tako v policiji, carini itd.), kasneje pa so v času gospodarske krize domači prebivalci v njih videli nezaželeno konkurenco v boju za vedno bolj pičel vsakdanji kruh. Beseda »Primorec« v je marsikaterem slovenskem okolju matične domovine pomenila pravo psovko.
K jugoslovanski državi leta 1919 priključeno Prekmurje je nudilo nekaj možnosti za preživljanje zgoraj omenjenih primorskih emigrantov, predvsem učiteljev, ki so s svojim jugoslovanstvom in liberalizmom odločno in v določeni meri tudi kot tujek posegli v tamkajšnje s posebnim zgodovinskim razvojem opredeljeno družbeno, versko, gospodarsko, socialno in kulturno okolje. Državne oblasti so v bližini Dolnje Lendave v krajih Petišovci, Benica in Pince naselile tudi nekaj deset primorskih in istrskih emigrantskih kmečkih družin. Primorski emigranti so v začetku 30. let 20. stoletja v Dolnji Lendavi in v Murski Soboti svoji društvi Soča, v veliki meri pa so s svojo prisotnostjo svoj pečat dali tudi delovanju osnovnih šol v že omenjenih Benici, Petišovcih in Pincah, pa tudi v drugih prekmurskih osnovnih šolah. Vsi ti vidiki življenja primorskih priseljencev oziroma beguncev so zgolj na kratko predstavljeni v pričujoči razpravi.
Prenosi
Literatura
Kokolj, Miroslav, Horvat, Bela, Prekmursko šolstvo od začetka reformacije do zloma nacizma, Pomurska založba, Murska Sobota 1977, str. 356.
Mihael Kuzmič, Slovenski izseljenci iz Prekmurja v Betlehemu v ZDA 1893-1924, Naselitev in njihove zgodovinske, socialne, politične, literarne in verske dejavnosti, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2001, 325 str. Migracije 2.
M. Kiraly, M. Jutka, Prekmurski Primorci niso prišleki. - Nedelo, Ljubljana V/l 999, št. 37 (12. 9.), str. 4.
Pahor, Minka, Primorski učitelji 1914-1941. Prispevek k proučevanju zgodovine slovenskega šolstva na Primorskem, Trst 1994, 543 str.
Vovko, Andrej, Organizacije jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine do leta 1933, Zgodovinski časopis, Ljubljana, 32/1978, 449-473.
Vovko, Andrej, Delovanje Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine v letih 1933-1940, Zgodovinski časopis, Ljubljana, 33/1979, 67-102.
Vovko, Andrej, Mal položi dar ... Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1994, 237 str.
Prenosi
Objavljeno
Kako citirati
Številka
Rubrike
Licenca
To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 mednarodno licenco.
Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da v njem niso kršene avtorske pravice tretjih oseb ali kake druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter da bodo povrnili morebitno škodo.
Podrobneje v rubriki: Prispevki