Normativni vidiki in delovne razmere za migrante v Zvezni republiki Nemčiji

Povzetek

V Evropi normativno urejanje migracijskih razmer in zaščita (tuje) delovne sile na nacionalni in mednarodni ravni ni izum obdobja po drugi svetovni vojni ali celo sodobnosti, ampak ga pozna celo dvajseto stoletje. Zaposlovanje v tujini je bilo urejeno z bilateralnimi dogovori med državami že pred drugo svetovno vojno. Tudi Jugoslavija je imela sklenjenih kar nekaj takih sporazumov, med drugim tudi z Nemčijo, kjer je v obdobju med dvema svetovnima vojnama delalo in živelo veliko število Slovencev. Po drugi svetovni vojni so morale evropske države izkopati izpod ruševin tudi odnose in medsebojno sodelovanje na različnih področjih in eno od teh je bilo vsekakor urejanje (migracijskih) razmer in zaščite za delavce, ki so se napotili na delo v drugo državo. Namen članka je odgovoriti na vprašanja o položaju in zaščiti delavcev (Slovencev), ki so se po drugi svetovni vojni kot Jugoslovani vključili v mednarodni trg dela, točneje tistih, ki so odšli na delo v Zvezno republiko Nemčijo (v nadaljevanju ZRN). Kakšne so bile razmere, v katere so vstopali Slovenci, ki so odhajali na tako imenovano začasno delo v ZRN? Kakšne so bile normativne razmere, ki jih je ZRN postavljala za tuje delavce? Ali so bili naši ljudje kot Jugoslovani s strani svoje države kakorkoli zaščiteni? Kakšen je bil odnos med Jugoslavijo in ZRN na meddržavni, bilateralni ravni v zvezi z urejanjem razmer in zaščite državljanov na delu v ZRN? Kakšen je bil položaj delavcev v tujini glede na položaj, ki so ga imeli delavci na domačem trgu dela? Ali so sindikati, kot organizacije, katerih poslanstvo naj bi bila prav zaščita pravic delavcev, svoje delo vršili tudi na menarodni ravni? Ali so bili delavci, ki so prihajali na delo v ZRN, tretirani kot ljudje z vsemi razsežnostmi vsakdanjega življenja ali jih je migracijska politika ZRN zreducirala zgolj na delavce – tako na normativni ravni kot v vsakdanjem življenju? Kako so bili normativni dogovori izpeljani v praksi? Pregled mednarodnih konvencij in meddržavnih sporazumov, ki jih je podpisala Jugoslavija kaže, da se je država intenzivno angažirala pri skrbi za zaščito pravic svojih državljanov, ki so vstopali na mednarodni trg dela. Pomemben doprinos na tem področju v preteklosti so imela tudi sindikalna prizadevanja in njihove povezave na mednarodni ravni. Tudi ZRN je na normativni ravni (bilateralno) poskrbela za pravice tujih delavcev, ki so bili zaposleni na njenih tleh. Poleg državnega angažiranja, so se v zaščito in zagovor pravic vpletli tudi nemški sindikati, humanitarne organizacije, regionalne ali občinske strukture, pri čemer ne smemo pozabiti, da je pri implementaciji zakonodaje v prakso prihajalo do pomembnih razlik med posameznimi zveznimi deželami ZRN. Analiza konkretnih odnosov, v katere so vstopali naši delavci kaže, da je bil njihov položaj povezan z meddržavnimi odnosi. V skladu z njihovo urejenostjo je bil urejen tudi položaj v socialno/kulturno stratificirani nemški družbi. Po občutkih, ki jih izražajo Slovenci, ki živijo v ZRN, so cenjeni in ne doživljajo diskriminacije. Tega ne moremo trditi za številne populacije priseljencev, ki so v ZRN prišle iz 'bolj nezaželenih okolji'. Posebno v času gospodarskih kriz, npr. v osemdeseti letih, so bili tuji delavci izpostavljeni težkim razmeram, izkoriščanju, negotovosti, o čemer govori delo Čisto na dnu (1985). Najbolj izpostavljena populacija so bili (nezaposleni) nekvalificirani delavci iz držav, ki niso imele podpisanih pogodb z ZRN o zaščiti svojih delavcev. Analiza razmer v ZRN v primerjavi s situacijo po drugih evropskih državah, v katerih so se znašli tuji delavci, kaže na njihovo ambivalentnost. Po eni strani so bili deležni urejene delovne situacije, ZRN je ves čas veljala za državo, kjer je z vidika delovnih pogojev in pravic relativno dobro poskrbljeno za tuje delavce. Po drugi strani pa so se kot ljudje znašli tudi v brezpravnem prostoru, saj so bili tretirani le kot delavci na začasnem delu v tujini in zgolj kot delavci. Na nek način je bil posameznik s človeka zreduciran na delavca, ki bo delal, dokler ga bo sistem potreboval, potem pa bo odšel nazaj, od kjer je prišel. Tako se ZRN po drugi strani uvršča tudi med države, kjer je bilo za integracijo priseljencev narejeno zelo malo oziroma se je le-to celo načrtno preprečevalo. Pomislimo le na dolgoletni zakon o naturalizaciji, ki ga je ZRN spremenila šele pod 'pritiski' novih sprememb v politiki EU. Podobno velja za ostale dejavnike, ki naj bi vzpostavljali multikulturalne razmere za priseljence, ki so danes postavljeni v ospredje integracijske politike EU.