Krekova Vestfalska pisma: socialno-ekonomski pogledi in izseljenstvo

Povzetek

Janez Evangelist Krek (1865–1917), katoliški duhovnik, politik, sociolog in časnikar je bil na prelomu v 20. stoletje močno prisoten v takratni avstrijski in slovenski javnosti. Njegovo delovanje je bilo razpeto med Ljubljano, takratno neformalno prestolnici Slovencev in glavnim mestom dežele Kranjske, in Dunajem. Imel je močan socialni čut do kmetov in delavcev in bil nasprotnik kapitalističnega sistema. Kot katolik je nasprotoval liberalizmu in socialni demokraciji, sam pa je bil utemeljitelj krščanskega socializma na Slovenskem. Bil je propagator zadružništva na Slovenskem. Leta 1899, ko je bil že poslanec v dunajskem državnem zboru, je odšel kot katoliški misijonar med slovenske priseljence v Porurje in Vestfalijo v Nemčiji. O svojih stikih, doživetjih in razmišljanjih v Nemčiji je v dobrem mesecu dni poslal 20 pisem, ki jih je objavil katoliški časnik Slovenec v Ljubljani. Postala so znana kot Vestfalska pisma in so pomenila nekakšno odkritje slovenskega izseljevanja v Nemčijo, ki je bilo v senci takratnega množičnega izseljevanja Slovencev v Združene države Amerike. Pisma odkrivajo njegova razmišljanja o vlogi migracij na Slovenskem, primerja gospodarske, socialne, verske, kulturne in še kakšna razmerja, tj. podobnosti in različnosti med slovenskim prostorom in Nemčijo. Grajal je zaostalost na področju modernizacije dela in življenja na Slovenskem, kar je bila po Kreku posledica dunajske politike. Bil je duhovit pisec in govornik. Ljudje so ga radi brali in poslušali. Krek je bil med prvimi, ki se je migracijske problematike lotil s teoretičnega in praktičnega vidika. V avstrijskem državne zboru se je zavzemal za sprejetje migracijskega zakona (1905), ki bi urejal to področje, zlasti z vidika zaščite avstrijskih izseljencev na poti in v novih okoljih. Zakon ni bil sprejet do razpada habsburške monarhije (1918). Na migracijska vprašanja je gledal kot na socialna vprašanja. Izpostavil je podobo slovenskih izseljencev, ki niso bili obupani, izžeti, brezvoljni ljudje, ampak mladi, polni upov na boljše življenje, pripravljeni na trdo, vendar tudi dobro plačano delo. Poudarja njihovo izobrazbo, ki ni bila nizka, kar je bila posledica dobrih avstrijskih šol. V duhu tistega časa se je kot katoliški duhovnik sprijaznil z dejstvom, da je izseljevanje stalni pojav, ki ga ni mogoče zaustaviti, možno pa olajšati odhod v nova okolja. To je bolj ali manj uspešno delala Rafaelova družba v Ljubljani (*1907), ki je nastala po nemškem vzoru. Sklenem lahko, da se je izseljenske problematike najbolj zavedala katoliška cerkev na Slovenskem in hkrati poskušala delovati v smeri izboljšanja stanja izseljencev na poti in v tujini. Manj interesa zanje so pokazali liberalni krogi, še manj socialistični. Prvim je bil v interesu kapital drugim je bila v duhu internacionalizma domovina ves svet.