Ali se Žumberčani večinoma poročajo med seboj? Primer župnije v Radatovićih

Povzetek

V pričujočem besedilu avtorica postavlja tezo, da je medsebojno sklepanje zakonskih zvez med Žumberčani njihova običajna poročna praksa vsaj zadnjih 150 let. Hkrati ugotavlja, da so razlogi tako lokalno skupinsko zamejenih poročnih strategij v Žumberku pomembno povezani tudi z nekdanjim specifičnim načinom življenja prebivalcev Žumberka kot potomcev uskokov z močno grkokatoliško identifikacijo. S tega vidika analizira pripovedi informatorjev v najstarejši grkokatoliški župniji v Radatovićih, ki je najzahodnejša žumberška župnija in hkrati obmejna župnija s Slovenijo. Pri tem skuša odgovoriti na vprašanje, s kom in v kolikšni meri so se Žumberčani v istem obdobju poročali tudi preko današnje slovensko-hrvaške državne meje. Prvo terensko delo med domačini iz nekaterih vasic župnije v Radatovićih je avtorica izvedla v letu 2003; nabrala je pripovedi o načinu življenja nekdaj in danes. Drugo terensko delo je opravila v letu 2005, pri katerem so bile osnovna tema pogovorov poročne prakse. Sočasno je zbirala arhivsko gradivo o porokah v župniji. Podatke o porokah župljanov za obdobje od leta 1858 do 2004 je analizirala z univariatnimi in bivariatnimi statističnimi metodami.Na podlagi pogovorov iz leta 2003 je ugotovila, da so žumberška pripadnost s poudarjeno grkokatoliško identifikacijo, življenje v družinski zadrugi, zlasti pa nedeljiva lastnina in specifičen način življenja na tem območju pomembno povezani s poročnimi praksami. Na podlagi pogovorov z domačini v letu 2005 je ugotovila, da naj bi se Žumberčani večinoma poročali med seboj in v isti župniji do druge svetovne vojne. Informatorji so namreč poudarili, da je večje število »mešanih zakonov« po drugi svetovni vojni posledica boljših možnosti zaposlovanja v tovarnah v bližnjih urbanih centrih tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Vendar statistična analiza pokaže, da so se Žumberčani tudi na slovenski strani meje zlasti po drugi svetovni vojni praviloma poročali med seboj, t.j. z grkokatoliki iz Metlike. V približno 150-letnem obdobju so se ženini in neveste v veliki večini primerov (približno 70% ženinov in 82% nevest) rodili v župniji Radatovići in hkrati so v njej prebivali do poroke. S tega vidika se pretežno poročajo po endogamnem pravilu, t.j. znotraj lastne skupine. Nadaljnja analiza veliko manjših deležev neendogamnih ženinov in nevest (približno 30% ženinov in 18% nevest) je pokazala, da so ti v večini primerov bodisi rojeni bodisi so do poroke prebivali v sosednjih, tj. bližnjih grkokatoliških župnijah po Žumberku in v Sloveniji, in v veliko manjši meri v rimkokatoliških. Slednje govori v prid ugotovitvi, da so se tudi preko meje s Slovenijo, zlasti po drugi svetovni vojni, večinoma poročali med seboj.