Problem »pripadnosti« Žumberčanov in Marindolcev v desetletjih pred razpustom Vojne krajine 1881 in po njem

Povzetek

Na relativno majhnem območju Obkolpja so več stoletij sobivale tri upravno-politične entitete: Kranjska (Bela krajina), Vojna krajina (Žumberk in Marindol) in civilna Hrvaška, kar je odločilno vplivalo na strukturo prebivalstva. Državno-upravna meja med avstrijskimi deželami kot delom Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti (do 1806), Nemške zveze (do 1866) in Cislajtanije (1867 – 1918) na eni ter Ogrsko-hrvaškim kraljestvom na drugi strani se je bistveno razlikovala od današnje slovensko-hrvaške državne meje. Žumberk in Marindol sta predstavljala kranjsko ozemlje, ki je bilo pod vojaško upravo Vojne krajine, ta pa je bila pod neposrednim nadzorom dvornega vojaškega sveta v Gradcu oz. na Dunaju. Po začasni priključitvi Žumberka in Marindola Hrvaški in Slavoniji v času razpustitve Vojne krajine (1881), se je razplamtel spor med Kranjsko in Hrvaško glede pripadnosti teh ozemelj, ki jih je Kranjska na osnovi historičnega prava zahtevala nazaj. Nejasno stanje se do konca habsburške monarhije ni rešilo. Študija skuša na osnovi zgodovinskih virov pokazati, kakšno mnenje so imeli o svoji pripadnosti sami Žumberčani. Pri virih je problematično, da so največkrat posredni in so ideološko močno obremenjeni. Da si prebivalci teh predelov o svoji pripadnosti niso bili edini, kažejo peticije, ki so zahtevale tako priključitev Hrvaški, kot priključitev Kranjski. Članek prikazuje tudi žilvjenjske razmere Žumberčanov in Marindolcev in jih povezuje z opredelitvijo za Kranjsko ali Hrvaško.