Temeljne značilnosti hrvaškega prebivalstva, s poudarkom na izseljevanju v preteklih petdesetih letih

Povzetek

Prispevek analizira izseljevanje hrvaškega prebivalstva izven današnjih državnih mej v zadnjih petdesetih letih in metodološko temelji na analizi uradnih podatkov Državnega statističnega zavoda, tj. uradnih izjav v katerih se vodi evidenca mednarodnih migracij prebivalstva Republike Hrvaške, zaradi pomanjkanja veljavnih registrov prebivalcev Hrvaške. Iz seštevka rezultatov zadnjih petnajstih let je mogoče sklepati, da se je največ hrvaških prebivalcev izselilo iz mesta Zagreb, najmanj pa iz Medžimurske občine, s tem da se je največ hrvaških prebivalcev iz Hrvaške izselilo leta 1997. Razlogi za izseljevanje so bili predvsem ekonomske, politične in psihološke narave. Največje število hrvaških prebivalcev se je izselilo v države stare emigracije, v Nemčijo, Avstrijo in Švico, ter v nove države emigracije, v Slovenijo in na Češko. Do leta 1991 so se na ozemlje Slovenije odvijale t. i. medrepubliške migracije. Glede na to, da sta Slovenija in Republika Hrvaška leta 1991 postali samostojni in mednarodno priznani državi, so migracije hrvaških prebivalcev v Slovenijo postale sicer mednarodne, vendar še vedno kot nadaljevanje nekdanjih medrepubliških. Prispevek sklene, da je na podlagi analize stanja v preteklih petnajstih letih, Republiko hrvaško zapustilo 147.252 hrvaških prebivalcev, starih od 30 do 45 let, ter da je v zadnjih petnajstih letih Hrvaška izgubila demografski potencial, ki ustreza velikosti populacije mesta Reka. Rezultatov ne moremo obravnavati kot povsem točnih, saj je zaradi neusklajenosti metodologije popisov težko slediti izseljevanju prebivalcev, podatki evidence MUP pa točnega števila hrvaških izseljencev ne potrjujejo, saj odhod v tujino ne predstavlja obveze za odjavo od enega ali več naslovov v Republiki Hrvaški, kjer je prebivalec prijavljen.