Knjižna ocena: Anton Žakelj, Beg v neznano, zapiski 1945–1949, Ljubljana, Studia Slovenica, 2008, 246 str. (z neoštevilčeno prilogo 23 str.)

Povzetek

Pisanje dnevnika že tisočletja predstavlja način, s katerim ljudje sproščajo svoje vtise, razmišljanja, dileme, vzpone in padce, zabeleženo pa lahko z določeno časovno oddaljenostjo postane pomemben zapis za refleksije piscev samih. Dnevniki mašijo spominske luknje in pogosto kompenzirajo molk, v katerega so iz takih ali drugačnih razlogov prisiljeni njihovi zapisovalci. Enkrat priobčeni javnosti utegnejo posredovati izjemno plastične odtise pisčevega intimnega doživljanja in vrednotenja, ob katerih se pozornemu bralcu izrišejo unikatne, a zato nič manj stvarne konture opisovanega časa in prostora; vsak posameznik je soustvarjalec dobe, v kateri deluje. Dnevniške oblike zapisov odlikuje vpogled v trenutno razmišljanje, vrednotenje in z njimi pogojene odločitve, ki niso olepšane in prirejene, da bi delovale učinkovito v današnjem času. Gre za zelo dragocene in zgovorne vire, ki potencialno nudijo izdatne odgovore ali pa le namige za številne dileme in – kar se mi zdi še bolj pomembno – postavljajo nova vprašanja in tako odpirajo nove teme za raziskovanje.