THE WANDERING BLIND MENDICANT SINGER AND THE SLAVIC RITUAL YEAR
POTUJOČI SLEPI BERAŠKI PEVEC IN SLOVANSKO OBREDNO LETO

Katya Mihaylova

DOI: https://doi.org/10.3986/Traditio2012410119

Abstract

The Slavic wandering mendicant singers, who were usually blind from birth, were trained in special associations of the craft-guild type, where they were taught song repertoires and begging prayers by an older singer in exchange for pay. These informal guilds were of a religious nature, and they were formed in the vicinity of a monastery. Such associations survived until the late nineteenth or early twentieth century. They had special rules of operation, common customs and norms of behavior, their own patron saint, a hierarchy, common duties of members, a common pool of money, a secret language, secret signs, and so on. A comparison is made with similar associations of blind street singers in other European countries.

***

Slovanski beraški potujoči pevci, ki so bili navadno slepi od rojstva, so se urili v posebnih združenjih cehovske vrste, kjer jih je starejši pevec v zameno za plačilo učil repertoarja pesmi in beraških molitev. Ti neformalni cehi so bili verske narave, nastajali pa so v bližini samostanov. Takšna združenja so preživela do konca devetnajstega ali začetka dvajsetega stoletja. Imela so posebna pravila delovanja, skupne navade in pravila obnašanja, lastnega svetniškega zavetnika, hierarhijo, skupne dolžnosti članov, skupen denar, tajen jezik, tajne znake itd. Avtorica jih je primerjala s podobnimi združenjih slepih pocestnih pevcev v drugih evropskih državah.

Keywords

wandering blind mendicant singer; Slavic folklore; ritual year; rites of passage; religious and legendary songs // slep beraški potujoči pevec; slovanska folklora; obredno leto; obredi prehoda; verske pesmi in legende

Full Text:

PDF

References

AT = The Types of the Folktale. A Classification and Bibliography. Antti Aarneís Verzeichnis der Marchentypen (FFC 3). Translated and Enlarged by Stith Thompson. Second Revision (FFC 184). Helsinki: Academia Scientiarum Fennica, 1973.

Burke, Peter. 1981. Helden, Schurken und Narren. Europäische Volkskultur in der frühen Neuzeit. Stuttgart: Klett-Cotta.

Cherems′ky, Kost′. 1999. Povernennya tradytsii. Z istorii nyshchennya kobzarstva. Kharkiv: Centr Lesya Kurbasa.

Chilev, Perikli. 1900. Tayniyat ezik na sleptsite v Bitolsko. Sbornik za narodni umotvorenia, nauka i knizhnina 16–17: 876–878.

Czarnowski, Stefan. 1956. Dzieła. Vol. 1. Studia z historii kultury. Warsaw: PWN.

Čajkanović, Veselin. 1973. Mit i religija u Srba. Beograd: Srpska Književna Zadruga.

Dobrogost. 1897. Zaduszki i Dziady. Wędrowiec 35 (44): 864–866.

Gabyuv, Petko. 1900. Prinos kam balgarskite tayni ezitsi. Sbornik za narodni umotvorenia, nauka i knizhnina 16–17: 868–870.

Grimm, Wilhelm. 1829. Die Deutsche Heldensage. Göttingen: Dieterichschen Buchhandlung.

Gruzinsky, Аleksey Еvgen′evich. 1891. Iz etnograficheskikh nablyudeniy v Rechitskom uezde Minskoy gubernii. Etnograficheskoe Obozrenie 11 (4): 142–156.

Gutton, Jean-Pierre. 1971. La Société et les pauvres. L’exemple de la généralité de Lyon 1534–1789. Bibliothèque de la Faculté des letters et sciences humaines de Lyon 26. Paris: Société d’édition “Les belles lettres.”

Hammerich, Frederik. 1874. Aelteste christliche Epik der Angelsachsen, Deutschen und Nordländer. Ein Beitrag zur Kirchengeschichte. Gütersloh: Druck und Verlag von C. Bertelsmann.

Kany, Charles E. 1932. Life and Manners in Madrid 1750–1800. Berkeley, CA: University of California Press.

Kraev, Georg. 1988. Obredniyat pat kato sotsialna aktivnost na etnosa. In: MIF. Mitologia – izkustvo – folklor. Vol. 3. Sofia: Institut po problemi na izkustvoznanieto, 27–37.

Kratochvíl, Josef. 1912. Zelený čtvrtek a krmení chudých (sladká kaše). Český lid 21: 350.

Kuchowicz, Zbigniew. 1975. Obyczaje staropolskie XVII–XVIII w. Łódź: Wydawnictwo Łódzkie.

Kulišić, Špiro. 1970. Božjak. In: Kulišić, Špiro, Petar Ž. Petrović, Nikola Pantelić. Srpski mitološki rečnik. Beograd: Nolit, 39–40.

Lachmann, Karl. 1833. Über Singen und Sagen. In: Abhandlungen der königlichen Akademie der Wissenschaften zu Berlin, Historisch-philologische Klasse (printed 1835), 105–122.

Łuczkowski, Jan. 1986. Opoczyński grajek odpustowy. Łódzkie Studia Etnograficzne 26 (1984): 97–114.

Maksimov, Sergey Vasil′evich. 1877. Brodyachaya Rus′ Khrista-radi. Saint Petersburg: Tipografia Obshchestvennaya pol′za.

Maslov, Aleksandr Leont′evich. 1905. Kaliki perekhozhie na Rusi i ikh napevy. Istoricheskaya spravka i melodiko-tekhnichesky analiz Otdel’ny ottisk iz Russkoy Muzykal′noy Gazety za 1904. Sankt Peterburg.

Mihailova, Katya. 1993. Stranstvashtite pevtsi-prosyatsi u balkanskite slavyani i tehnite ‘sabratya’ u drugi evropeyski narodi. Balkanistichen Forum 2: 29–36.

Mihailova, Katya. 2006. Stranstvashtiyat slyap pevets prosyak vav folklornata kultura na slavyanite. Sofia: Ab Izdatelsko atelie.

Mihailova, Katya. 2010. Dziad wędrowny w kulturze ludowej Słowian. Warsaw: Oficyna Naukowa.

Romanov, Evdokim Romanovich. 1890. Ocherk byta nishchikh Мogilevskoy gubernii i ikh uslovny yazyk (“lyubecky lement”). Etnograficheskoe Obozrenie 7 (4): 118–145.

Sheyn, Pavel Vasil′evich. 1893. Materialy dlya izucheniya byta i yazyka russkogo naseleniya Severo-Zapadnogo kraya. T. 2. Skazki, anekdoty, legendy, predaniya, vospominaniya… Sankt-Peterburg: Tipografia Imperatorskoy Akademii nauk.

Shishmanov, Ivan. 1895. Belezhki za balgarskite tayni ezitsi i poslovechki govori. Sbornik za narodni umotvorenia, nauka i knizhnina 12: 15–50.

Stanković, Borislav. 1959. Božji ljudi. In: Stanković, Borislav, Pripovetke. Novi Sad: Matica Srpska.

Tikhanov, Pavel Nikitich. 1895. Bryanskie startsy. Tayny yazyk nishchikh. Etnologichesky ocherk. Bryansk: Tipografia A. Artsishevskogo.

ARCHIVAL SOURCES

AIF = Arhiv na Instituta za folklor pri Balgarskata akademia na naukite. Sofia.

ALU HR = Archív literatúry a umenia, Oddelenie hudobných rukopisov Slovenskej národnej knižnice. Martin.

APAE = Archiwum Polskiego Atlasu Etnograficznego. Wrocław.

AREM = Arkhiv Rossiyskogo Etnograficheskogo Muzeya (Etnograficheskoe byuro knyaza V. N. Tenisheva). Sankt Peterburg.

RF IMFE = Naukovi arkhivni fondy rukopysiv i fonozapysiv Instytutu mystetstvoznavstva, fol′klorystyki ta etnologii im. M. T. Ril’skogo Natsional′noi akademii nauk Ukrainy. Kyiv.



DOI: https://doi.org/10.3986/Traditio2012410119

Refbacks

  • There are currently no refbacks.


Copyright (c) 2019 Traditiones

Creative Commons License
This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial-NoDerivatives 4.0 International License.

SCImago Journal & Country RankSaveSaveSave