Zarota objektov

Povzetek

Ta esej si za nalogo zadaja premisliti status »objekta« v tistih sodobnih oblikah filozofskega realizma, ki temeljijo na »ploskih ontologijah«. Trdim, da teoretična konstrukcija »objekta« v teh ontologijah pogosto izhaja iz fetišističnega zanikanja, zaradi katerega ti objekti spregovorijo. To ima za posledico, da konstrukcija posplošenega polja objektivnosti (glede na katerega je vse, kar obstaja, objekt) poteka skozi dvojno povezavo. Glede na to, da se sodobni realizem istoveti z zavrnitvijo vsakršne oblike jezikovnega idealizma, skuša po eni strani premestiti pozornost stran od človeškega jezika kot primarnega medija konstrukcije objektivnosti. Toda po drugo strani gre to razvrednotenje pomena jezika z roko v roki s povzdignjenjem koncepta »prevajanja« v ontološko načelo: ne-jezikovni objekti obstajajo skozi neprestano medsebojno prevajanje. Fetišistično zanikanje v realizmu (dobro vemo, da objekti ne govorijo, a delujemo kot da smo morali objektivnost konstruirati kot polje prevajanja) vnese modalnost fikcije v samo jedro objektivnosti. To fiktivno dimenzijo konstitucije objektivnosti lahko opišemo z uporabo Kantovega pojma »smotrnosti«. Trdim, da prevodi, ki domnevno konstituirajo objektivnost, slonijo na temeljni predpostavki celotnega Kantovega sistema: smotrnost moramo predpostaviti tudi tam, kjer ne zaznavamo nobenega dokaza za njen obstoj. Iz tega sledi, da moramo danes teorijo »demokracije objektov« dopolniti z njenim nujnim korelatom, teorijo »zarote objektov«.