Tesnoba in ontologija: k lacanovski materialistični metapsihologiji afekta

Povzetek

Kljub temu, da Lacan že v svojem zgodnjem spisu »Logični čas« trdi, da je »ontološka oblika tesnobe« konstitutivni element v procesu konstitucije subjektivnosti, smo bili do sedaj priče le redkim poskusom raziskave razmerja med afektom tesnobe in Lacanovo kritiko klasične ontologije, ki ga pričujoči članek poskuša raziskati. Natančneje, članek poskuša pokazati, da je lacanovska tesnoba, za razliko od njenega Heideggerjevega pojmovanja, neločljivo povezana s tretjo dimenzijo biti, ki se nanaša na tisto, kar Lacan v Seminarju XI imenuje »nerealizirano«, se pravi, na posebno strukturo nezavednega, ki zamaje klasično ontološko nasprotje med bitjo in ne-bitjo. Za Lacana se nezavedno ne nanaša preprosto na potlačeno nezavedno vsebino, ampak je strukturirano okrog »predontološke« zevi (Lacan) oziroma »ontološke negativnosti« (Zupančič). Za tesnobo, ki po Lacanu »ne vara«, lahko rečemo, da ne vara tako glede subjektovega soočenja z realnim, kot tudi, kar je še pomembneje, glede specifične strukture nezavednega, ki vključuje negativnost kot svoj lasten »materialni vzrok«. S tega vidika lahko rečemo, da je tesnoba »ontološki« oziroma celo objektivni materialni afekt, vendar ne v posthumanističnem smislu afekta same biti/materije, temveč prej v smislu afektivnega korelata oziroma materialnega signala za razpoko v sami biti. Brez te specifične ontološke zevi/negativnosti, bi obstajala zgolj strah in frustracija, nikakor pa tesnoba. To pa je tudi tisto, kar tesnobo pripelje v domeno metapsihologije.