O možnosti in nemožnosti modernistične kinematografije: Lastna smrt Pétra Forgácsa

Povzetek

Medtem ko je modernizem produktiven pojem v literaranih vedah in umetnostni zgodovini za razumevanje kulturnih praks dvajsetega stoletja, je v filmskih študijih komajda sposoben življenja. Posebnen položaj kinematografije ni povzročila le drugačna zgodo- vina, pač pa tudi posebnost njegovega medija. Vendar pa nikakor ni jasno kako sploh si lahko zamislimo ali definiramo specifični medij filma. Če je »naloga« modernizma 20. stoletja, da očisti medije vsega, kar ni specifično za medij, potem to nakazuje, da filma ne moremo imeti za medij. Da bi nasprotovali temu pojmu modernizma v izrazih medija, bomo zagovarjali zamisel, da se specifičnost filma nahaja v njegovi sintetični naravi, to je, v njegovi nečistosti. Nadalje raziskujem modernistični poskus v filmu ter se pri tem poslužujem pripomočka, ki ga običajno vidimo kot specifičnega za književno besedilo, v pomenu, da je pripomoček resnično zmožen in učinkovit le v tekstovni obliki. Modernistični pripomoček, ki je dosledno uporabljen v novelah Nadasa, je dosledna fokalizacija usmerjena na osebe. Povedana zgodba je od začetka do konca predstavljena skozi oči in izkustvo enega fokalizirajočega subjekta: moškega srednjih let v Budimpešti, ki se ne počuti dobro in za katerega se zdi, da bo imel srčni napad. »Pripomoček« imenujem »skrajni perspektivizem« ter zadeva skrajni, tj, sistematičen, dosleden privzem enega gledišča, ali bolje, enega fokalizirajočega položaja.