Politika estetike v delu Michelangela Antonionija: Analiza, ki sledi Jacquesu Rancièru

Povzetek

Delo Michelangela Antonionija velja za pionirsko in za paradigmatičen izraz moderniz- ma v kinematografiji. Še danes učinkuje na filmski slog ter zaseda ključno mesto v zgo- dovini filmske umetnosti. V svojem prispevku podrobno obravnavam razlage njegovega dela ter na njihovi osnovi razlagam njegovo delo v kontekstu političnega značaja njegove estetike. Po moji tezi se politično v njegovih delih nahaja v estetskem izkustvu, ki ga omogočijo filmska sredstva. Kot je pokazal Jacques Rancière, je estetsko izkustvo tesno povezano z demokratskim izkustvom. Oba problematizirata teorijo po kateri je prevladujoči okvir pomena in pomenov družbenega in kulturnega reda vklesan v kamen, ne da bi obstajala druga možnost. Oba tvorita vrednotenje naključnosti ter možnih sprememb. Sledeč tej argumentaciji lahko politični pomen Antonionijeve estetetike pobliže določimo. Odprta narativna struktura, avtonomizacija kamere, igranje temps mort, vizualni razvoj prostorov ali postopno praznjenje polja podobe so značilnosti tega sloga ter spodkopujejo reprezentativni režim. Vanj prodre z različnimi slogovnimi sredstvi, ga pusti stati v ozadju ter ga oropa za njegovo strukturirajoča moč Antonioni je ustvaril nesoglasni film, v katerem lahko najdemo estetsko resnico filma, dvoumnost neumnih in trenutnih stvari, teksturo sveta, kakršen je. Njegovi filmi naredi resničnen prehod iz reprezentativne fikcije zapleta do estetske fikcije znakov. Wong Kar-wai mu je v tem sledil. Oba gradita čutne pokrajine površine sveta, ki so prelomile ravne črte med vzrokom in učinkom ter so določene z estetskim učinkom.