Bergmanova Persona kot modernistični primer medijskega determinizma

Povzetek

Implicitni medijski determinizem predstavlja eno izmed ključnih značilnosti moderni- stične umetnosti. Kot so poudarjali Mallarmé (»poezija se ne sestoji iz idej, temveč iz besed«), Cartier-Bresson (»fotografija ni narejena iz pripovedi, pač pa iz črt«) in drugi, je materialnost medija tista, ki konstituira pogoje možnosti ustvarjanja in posledično interpretiranja umetniškega dela. Tej predpostavki sledita ambivalentni odnos, ki ga ima modernizem do tehnologije in njegova refleksivna narava, se pravi, osredotočenost modernizma na svoje lastne označevalce, neodvisno od zunanjega referenta, kar pa neposredno vodi v neodločljivost v interpretaciji. Čeprav se je filmski medij pojavil v času hitrega razvoja modernizma, ki je prevzel skoraj vse oblike umetnosti, se je pripovedni film pridružil temu gibanju z znatnim zamikom. Po eni strani se je to zgodilo, ker filma dolgo niso dojemali kot umetnost, temveč zgolj kot zabavo za množice, po drugi strani pa je film ohranjal tesno povezavo z realizmom, kar pa si je modernizem močno prizadeval preseči. Kljub temu, da so si v 20. letih XX. stol. nekatera filmska gibanja prilastila temeljne ideje modernizma, je slednji v filmu doživel razcvet šele po drugi svetovni vojni. Persona, film režiserja Ingmarja Bergmana iz leta 1966, predstavlja, glede na svojo refleksivno naravo in odprtost, enega izmed najboljših zgledov modernizma v filmu. Poleg tega je to tudi izjemen primer tehnološkega determinizma, v katerem Bergman izpelje obrat bistvenega modernističnega problema v navezavi na tehnologijo: ne pokaže, kako oživiti aparat, temveč kako tehnologija medija tako močno prežame okvir mišljenja, da lahko duševnost dojamemo šele na podlagi razumevanja samega medija.