Racionalni modernizem Sigurda Frosterusa. Nordijska razlaga

Povzetek

Sigurd Frosterus (1876–1956) je bile eden vodilnih modernistov zgodnjega 20. stoletja na Finskem in v Skandinaviji. Bil je arhitekt, kritik in teoretik, ki je pisal o arhitekturi, slikarstvu, književnosti in tehniki. Frosterus je želel ujeti racionalistični svetovni nazor novega stoletja, ter ob H. G. Wellsu, Friedrichu Nietzscheju, Jamesu McNeail Whistlerju, Ottu Wagnerju in Henryju van de Velde razvijal svojo vizijo. Frosterus je študiral in delal z van de Veldejem v Weimarju v letih 1903–1904, kjer sta si delila veliko izzivajočih projektov. V Weimarju je Frosturus tudi narisal svoje novatorske prijave za arhitekturne razpise za železniške postaje od Helsinkov do Viipuri. Belgijski kolega je prosil Frosterusa, da ustanovi arhitekturni atelje z obema njunima imenoma. Frosterus je visoko cenil ponudbo, a se je odločil, da se vrne na Finsko kjer je bil prepričan, bo lažje slediti lastni karieri. Na Finskem je Frosterus s svojimi različnimi ateljeji uspešno risal načrte za vile, stanovanjske hiše, poslovne stavbe, kmetije, tovarne, elektrarne in mostove ter Stockmannovo trgovsko hišo (1916–1930) v središču Helsinkov, ki je njegovo glavno delo. Frosterusov slog se je spremenil od racionalnega art nouveau v smeri historicizma in klasicizma med leti prve svetovne vojne. Kritiziral je jekleno arhitekturo z valovitimi oblikami v statičnih konstrukcijah ter dajal prednost opečnim stavbam ter visoko kvalitetnemu rokodelstvu, pri čemer se je zgledoval po Edvini Lutyensa iz Velike Britanije ter Ragnarja Östberga iz Švedske kot zgleda. Tudi Frosterusov svetovni nazor se je spremenil iz ostrega raciona- lizma k pluralizmu, mašinistični estet pa je sedaj postal kritik tehnike v duhu Oswalda Spenglerja. Frosterus je objavil več knjig o umetnosti, književnosti in novi tehniki ter je napisal svojo doktorsko disertacijo o zgodovini barve, pri čemer se je skliceval na spise Konrada Fiedlerja in Rogerja Fryja.