Denar, mera in čas v Marxovem Kapitalu. Tehnika merjenja in produktivna moč uvrednotenja

Povzetek

Teorija kapitalističnega denarja povzroča skoraj nerešljive težave, saj zahteva sistematično razvitje njegovih posameznih funkcij – kar pa ni nič drugega kot razvitje teorije kapitalističnega produkcijskega načina. Zaradi prepletenosti funkcij denarja na eni strani in produkcijskega načina na drugi, je treba rešiti uganko denarja, uganko njegove univerzalne, a kljub temu končne kvantitativne veljavnosti. V tej veljavnosti tiči nedoumljiva, svojevrstna sila, ki je bistvena za kapitalistični produkcijski način. Uganko denarja lahko rešimo tako, da preko mere in merjenja razkrijemo prepletenost kapitalističnega produkcijskega načina in funkcije denarja: kapitalizem, tj. proces uvrednotenja, ki se meri v denarju. V zadnji instanci je merjena produktivna moč uvrednotenja in ta produktivna moč je časovno razmerje. Posamezne funkcije denarja proizvajajo tehnike, ki s kvantifikacijo družbenih razmerij uveljavljajo in obvladujejo »ekonomijo časa« (Marx). Rešitev enigmatične narave denarja je torej sledeča: kvantificirati produktivno silo uvrednotenja v ekonomiji časa.