Življenje v paralelnem univerzumu: od Bruslja k Orbánu – in dalje

Povzetek

Evropska Unija kot politični projekt, ki uteleša idejo konca zgodovine, je vložila številne napore v sklenitev procesov širitve, integracije in demokratizacije, a doslej ni uspela odkriti tehnične rešitve, ki bi vzpostavila prepričljivo povezavo med ljudstvom, ki podeljuje oblast, in ljudstvom, ki oblast izvaja. V prispevku analiziramo nekatere nedavne dogodke in premike v evropski politiki, ki pričajo o tem, da je omenjena nezadostnost dosegla kritično točko. Prvič, neuspeh modela »spitzekandidatov« na evropskih volitvah leta 2019; drugič, politične intervencije Viktorja Orbána, ki merijo k ponovni vzpostavitvi moči nacionalnih držav znotraj EU; tretjič, odločitev predsednice Evropske komisije, da v svoji administraciji ustvari novo mesto, namenjeno »zaščiti našega evropskega načina življenja«. V navezavi na ideje Ivana Krasteva in Stephena Holmesa o »imitaciji« in »obrnjeni imitaciji« trdimo, da je Evropska unija v zadnjem obdobju vstopila v svojo zaključno fazo, fazo avtoimitacije.