Brexit in tavtologija biti

Povzetek

Kako naj teoretsko razumemo izjavo nekdanje britanske premierke Therese May, da »Brexit pomeni Brexit«? Da bi v pričujočem besedilu odgovorili na to vprašanje, moramo izhajati iz kategorije dogodka, kot je bila teoretizirana v delu Alaina Badiouja. V kolikor dogodek v Badioujevem pomenu zahteva odločitev o tem, ali neko posebno mnoštvo pripada samemu sebi, kar smo tu poimenovali »tavtologija biti«, se zdi, da izjava Tereze May res označuje tak dogodek. To bi tudi iz badioujevske perspektive pomenilo, da gre za politično emancipatorno izjavo. Sam Badiou takega sklepa seveda ne bi sprejel, saj k brexitu poziva britanska država, s čimer je vnaprej izključeno, da bi brexit šteli kot singularnost. Vendar pa sam trdim, da bi brexit še vedno lahko veljal za dogodek v gornjem pomenu, če bi lahko ločili Badioujevo »socialno ontologijo« od njegove filozofske ontologije. Ta argument razvijam v nadaljevanju, sklicujoč se pri tem na delo Jacquesa Rancièrea, za katerega menim, da izpelje omenjeno ločitev teoretskih področij. Vseeno pa dodajam, da še vedno potrebujemo elemente Badioujeve teorije, da bi lahko danes mislili nove oblike suverenosti in domoljubja, katerih primer bi lahko bil brexit. Drugo pomanjkljivost Rancièrovega pristopa vidimo v tem, da zavrača uporabo izraza populizem, ki se nam, nasprotno, zdi ustrezen izraz za opis ideologije političnega subjekta kot singularnosti. Bi se torej morali obrniti k arhipopulistom, Laclau in Mouffe, ter njuni kategoriji hegemoniji, da bi lahko mislili brexit? Menimo, da nam tega ni treba storiti, saj hegemonija, kot tu trdimo, ne omogoča misliti politično singularnost, kakršen je brexit. Vseeno pa menimo, da bi morali vztrajati, da je treba v brexitu videti »populistični« emancipatorni dogodek.