Mišljenje katastrofe

Povzetek

Kako mislimo katastrofo? Bi morali misliti v smeri prihajajoče katastrofe ali proti njej? Naravna katastrofa, industrijska in tehnološka katastrofa, moralna katastrofa, in sedaj ekonomska ter finančna katastrofa. Pričujoči prispevek se opira na delo kulturnega teoretika Slavoja Žižka in francoskega filozofa Jeana-Pierra Dupuyja in izhaja iz problema našega odnosa do katastrof, ki se še niso zgodile. Bistvo katastrofe je postalo nekaj normalnega za naš, rečeno z Žižkom, zahodni upravljani svet, ki ga trenutno upravljajo po scenarijih vojne, terorja, ekološke katastrofe itn., ki nenehno motijo normalno delovanje naše družbe. Glede na to, da avtor vztraja, da katastrofa vključuje pojem »sreče«, ali lahko katastrofo sploh mislimo? Zdi se, da tega ne moremo, saj lahko svoj odgovor damo šele, ko poznamo izid določenega dogodka. Smo torej upravičeni do sprejemanja preventivnih ukrepov proti globalnemu segrevanju? Ali to pomeni, da v primeru, da jih sprejmemo, do katastrofe ne bo prišlo? Lahko z gotovostjo povemo, da bo do katastrofe vseeno prišlo? In, ali bo v primeru, da ne ukrepamo, do nje prišlo? Vemo, da je katastrofa možna, celo verjetna, vendar pa ne verjamemo, da se bo zares zgodila. Ali lahko sprejmemo racionalno odločitev pred apokalipso? Če naj se soočimo z grožnjo katastrofe, moramo, kot verjame Dupuy, izstopiti iz našega historičnega, linearnega pojmovanja časa. Novo pojmovanje časa (tisto, čemur Dupuy pravi »čas projektov«) ni črta med preteklostjo in prihodnostjo, temveč zaprti krog. Prihodnost je naključno proizvedena z našimi preteklimi dejanji, način kako delujemo, pa je določen z načinom, kako anticipiramo prihodnost in kako se odzovemo na to anticipacijo. S tem, ko Dupuy misli razmerje med krizo svetega in našo nezmožnostjo predstaviti si in izogniti se katastrofični prihodnosti, razvije idejo razsvetljenega katastrofizma kot alternative načelu razionalne previdnosti.