Avantgarde v Jugoslaviji

Povzetek

V članku predstavi avtor teoretske razlage umetniških in kulturnih odnosov med različnimi avantgardnimi praksami (dada, zenitizem, nadrealizem, konstruktivizem) na ozemlju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Kraljevine Jugoslavije. Avantgarda je bila vodilna formacija, morda tudi avantgarda »zgodovinskega napredovanja« modernizma. Pojem modernosti zajema zlasti kulturo zahodnih družb od srede osemnajstega stoletja do zaključne tretjine dvajsetega. Pojem modernizma označuje kulturo in umetnost moderne liberalne družbe, čeprav bi lahko govorili tudi o kompleksnih odzivih na »liberalni kapitalizem« v političnih praksah modernih totalitarizmov (nacionalsocializem, fašizem, boljševizem). Liberalni modernizem temelji na napredujočem nadaljevanju družbe, kulture in umetnosti, kot tudi projekcij, postavitev in uresničitev projektov modernizacije, t.j. modernosti. Modernistična kultura in umetnost sta praksi industrijske družbe in visoke stopnje profesionalizacije, ki sta jo tako pridobili, kot tudi kulturne, politične in estetske avtonomije družbenih disciplin. Avantgardna umetnost se pojavi znotraj moderne umetnosti, kulture in družbe kot radikalna, presežna, eksperimentalna umetnostna in kulturna praksa. Izraz »Jugoslovanske avantgarde« se navezuje na množico presežnih, eksperimentalnih, inter-medijskih pojavov v medprostoru med literaturo in vizualnimi umetnostmi na slovanskem jugu (Srbija, Hrvaška, Slovenija ter Bosna in Hercegovina) med leti 1918 in 1935. V prvem, drugem ter v zgodnjem delu tretjega desetletja preteklega stoletja je bil južnoslovanski prostor priča oblikovanju specifičnih avantgardnih kultur, kakršen so bile srbska, hrvaška in slovenska. Te avantgarde niso bile medsebojno izolirane, pač pa so jih določali, mednarodni, intertekstualni in intersubjektivni vplivi in izmenjave