Politika estetike sodobne umetnosti na Slovenskem in njeni avantgardni viri

Povzetek

Prispevek se pri obravnavi sodobnih participatornih, skupnostno naravnanih umetniških praks na Slovenskem navdihuje v Rancièrovi rehabilitaciji estetike kot nove flozofje aisthesis. Ta nova flozofja čutenja in zaznave se bistveno razlikuje od estetike kot flozofje umetnosti, ki je predvsem estetika umetniškega dela. Rancière raje govori o estetskem režimu umetnosti, ki postavlja v kompleksno in protislovno razmerje avtonomijo umetnosti in preseganje meja med umetnostjo in življenjem. Takšno razmerje je v temelju tako avantgardne umetnosti kot tudi tistih sodobnih umetniških praks, ki so v fokusu naše razprave. Vzponu participatorne umetnosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v njenih prizadevanjih za družbeno spremembo predhodijo avantgardna gibanja 20. stoletja. Razprava želi prispevati k analizi pojava participatorne umetnosti z estetske in politične perspektive ter pri tem ovrednotiti tudi pomen avantgardne dediščine v luči kontinuitete artikulacije skupn(ostn)ega v umetnosti.