Melanholija ali metafizika fiktivne žalosti

Povzetek

Na sledi Badioujeve »metafizike realne sreče« razprava raziskuje psihoanalitične (Freud) in filozofske (Benjamin) razlage melanholije, z namenom razviti komplementarno metafiziko žalosti. Trdimo namreč, da melanholije ne moremo zvesti na trpljenje posameznika, obsojenega na svojo končnost, temveč je tudi sama, podobno kot Badioujeva realna sreča, povezana z neskončnostjo, subjektivnostjo in resnico. Do te teze pridemo tako, da pokažemo, kako osrednja značilnost melanholičnega objekta ni njegova izgubljenost, temveč njegova nedoločenost in monadična struktura. Melanholija proizvaja takšne objekte, ki se po eni strani zdijo realnosti tuji, po drugi pa omogočajo subjektivno in fikcijsko razvitje drugih možnih svetov.