Ponavljanje med reprodukcijo in variacijo: Deleuze, Hegel, Kierkegaard

Povzetek

Izhodiščna teza članka je, da je problematično razmerje med Deleuzovim, Heglovim in Kierkegaardovim konceptom ponavljanja, ki predstavlja ontološko izhodišče njihove filozofije, mogoče natančneje osvetliti skozi razdelavo konceptov reprodukcije in variacije kot specifičnih aspektov same ideje ponavljanja. S pomočjo hipoteze, da je Kierkegaardov koncept ponovitve mogoče brati skozi nek dvojni paradoks, ki ponavljanje loči od vsakršne ideje reprodukcije na eni strani in variacije na drugi strani, najprej pokažemo, da ta dvojni paradoks deluje tudi v Heglovi dialektiki. Iz tega sledi, da Heglova dialektika v nekem temelju smislu ni nič drugega kot ponavljanje par excellence – ponavljanje, ki se strukturira v konceptualnem odmiku tako od ideje reprodukcije kot od ideje variacije. V zadnjem delu članka ugotovimo, da pri Deleuzu dvojni Kierkegaardov paradoks ne deluje, kar podpremo z ugotovitvijo, da v Razliki in ponavljanju tako variacija kot reprodukcija predstavljata specifična funkcionalna aspekta ponavljanja. V zaključku pridemo do presenetljive ugotovitve – kolikor je Kierkegaard poleg Nietzscheja pač vodilni paradni konj Deleuzove teorije ponavljanja –, da je Kierkegaardova koncepcija ponavljanja precej bliže Heglovi dialektiki kot pa samemu Deleuzovemu zastavku. To, kar namreč Deleuze v izhodišču spregleda, je, da pri Kierkegaardovi koncepciji paradoksa, ki predstavlja temeljno platformo njegove teorije spoznanja, ne gre za transcendentalno polje mišljenja kot zunanjo mejo misli, temveč za notranje neskladje same možnosti mišljenja, za temeljno nemožnost misli, ki je vpisana v njen register kot manko, negacija, a je kot taka vendarle – in prav v tem je ključ – pogoj možnosti samega mišljenja kot pozitivne produkcije in afirmacije.