Freud in Derrida: pisava in spekulacija (ali ko prihodnost vdre v sedanjost)

Povzetek

V pričujočem prispevku analiziram tista vprašanja, s katerimi se je ukvarjala psihoanaliza, ki so bila izziv za Derridajevo filozofsko misel. Pri tem sem izpostavila tri taka temeljna vprašanja, ki sodijo na področje »spekulativnega/spekularnega«, ki je obravnavano tako s spektralnega kot z ekonomskega vidika. Gre za virtualnost psihičnega, idejo o mnemični sledi in naknadnosti (après-coup). V To Speculate — on »Freud« Derridajevo refleksivno in kritično podjetje nima ene same smeri, kajti dekonstruktivistični vidik, ki implicira kritiko metafizičnih predpostavk psihoanalize, z Onstran načela ugodja ponuja refleksijo o Derridajevem lastnem filozofskem razmišljanju, kjer nastopa podoba biti kot spekulativna ekonomija. Še več, Freudova psiha ni več razkrita kot a priori, temveč kot produkt odseva več kot enega »zrcala«. Interakcije med različnimi psihičnimi sistemi so po Freudu resda ekonomski, toda ta ekonomija je tudi sama spekulativna v več pomenih: prvič, različni sistemi se spreminjajo transverzalno, drugič, vključujejo modifikacije v terminih utroška ter prihodnjih projekcij razmerja bolečina/ugodje. Mnemična sled je namreč pri Freudu rezultat razmerij med različnimi silami vdora in upiranja, katerih rezultat ni nikdar predvidljiv. Kajti tudi psihični čas in čas hauntološke ontologije sta oba nelinearni temporalnosti, ki odpirata možnost za prihodnje prekrivanje. Na podlagi povedanega vztrajam, da je razmerje med derridajevsko hauntologie in freudovsko metapsihologijo spekularno.