Logika resnice in logika blodnje pri Kantu in Lacanu

Povzetek

Štirje temeljni freudovski pojmi (ponavljanje, nezavedno, gon in transfer) omogočajo ne le artikulacije psihoanalitične teorije, marveč tudi psihoanalitične prakse. Neposredno se nanašajo na pojave, s katerimi imamo opravka v zdravljenu. V tem oziru bi jih lahko uvrstili v prvi del Kantove transcendentalne logike, tj. logike resnice ali transcendentalne analitike čistega uma. Psihoanaliza se ne more zadovoljiti s tem, da preiskuje polje možnosti, kot se ji le-to daje s fenomenologijo teh temeljnih pojmov, ne da bi bila hkrati že soočena z nemožnostjo. Psihoanaliza mora namreč računati s tem, da v vsakem od teh freudovskih pojmov trči na nemožno (Lacanov izum »objekta a« in njegovih štirih upodob in Kantova tabela niča), s čimer pa se šele odpre neskončno polje supozicij, ki daleč presegajo fenomenološko polje, a so vseeno zelo učinkovite. Noumenalna logika (« noumène »), logika, »ki nas vodi« (« qui nous mène ») ali logika teh golih supozicij ne ustreza zbolj iskanju resnice, temveč dostopu do realnega in s tem logiki blodenja (« errance ») ali pa Kantovi transcendentalni dialektiki iz Kritike čistega uma. Slednja zahteva druge tri Lacanove pojme (poleg »objekta a«): subjekta in njegovega spraševanja (kar ustreza paralogizmom Kantove psihološke ideje), falosu in njegovemu funkcioniranju (kar ustreza Kantovim kozmološkim idejam) in končno velikemu Drugemu kot tistemu, kar eksistira zunaj vsake eksistence (kar ustreza Kantovi teološki ideji).