Sekvenca, hipoteza, zgodovina: Ideja komunizma v luči singularne univerzalnosti procesa resnice

Povzetek

Članek se ukvarja s premislekom elementa zgodovinske pripadnosti telesu resnici znotraj Ideje komunizma, kakor jo razvija Alain Badiou. V luči Badioujevega pojmovanja singularne univerzalnosti procesa resnice se postavlja vprašanje razmerja med singularnimi sekvencami, ki določajo časovni interval zgodovinske pripadnosti telesu resnice. Ob vzporednem branju nekaterih segmentov Badioujeve filozofije in filozofije Giorgia Agambena, avtor razvija tezo, da ima singularna univerzalnost enako strukturo kot Kantova sodba okusa. Navidez obrobno mesto, ki ga Kant zavzema tako v Badioujevem kot v Agambenovem opusu, se s tega vidika izkaže za osrednjo točko v razvoju politične misli obeh avtorjev, brez katere ni mogoče pojasniti Badioujevega ponovnega uvajanja pojma zgodovine znotraj svoje filozofije. Sekvenca komunizma se v tej luči izkaže kot specifična temporalnost, ki se umešča na presek med diahronijo in sinhronijo, kot taka pa ni niti element čistega zgodovinskega ponavljanja predhodnih sekvenc, niti ni brez razmerja z njimi.