Foucault kot nietzschejevski objektivni učenjak?

Povzetek

Nietzsche v svojem delu izhaja iz diagnoze nezmožnosti oziroma krize interpretacije, ki jo postavi svetu svojega časa. Na to krizo je med drugim mogoče odgovoriti tudi z držo objektivnega učenjaka, ki mnoštvu nagonov, ki grozijo, da bodo sodobnega subjekta raztrgali, postavi nasproti zahtevo po koncu prisvajanja, po golem objektivnem, zrcalnem opisu. Podoben očitek nekateri interpreti naslavljajo na Foucaulta in njegov projekt arheologije, toda izkaže se, da se arheolog in nietzschejevski objektivni učenjak razlikujeta v tem, da prvi zahteva, da v polnosti izkusimo tujost diskurza, drugi pa svoj predmet vselej razume kot nekaj lastnega in domačega. V toliko sta si prej blizu drži foucaultovskega arheologa in nietzschejevskega „polifoničnega subjekta“, ki prav tako aktivno izkuša odpoved zmožnosti interpretacije in beganje med različnimi maskami-identitetami. Ta drža pa pri obeh generira tudi določeno paradoksno vednost, ki sicer ne uspe poenotiti subjekta, predstavlja pa prvi korak iz njegove ujetosti v oblastna razmerja.