Subjekt diskontinuitete kot nerazrešena Foucaultova dediščina

Povzetek

Prispevek se ukvarja s problemi prehoda v pozno fazo Foucaultovega dela. Analize diskontinuitet v zgodovini nadomestijo analize kontinuitet v subjektiviranju seksualnosti. Če je bil subjekt še v prvem delu Zgodovine seksualnosti učinek oblastnih razmerij, v naslednjih dveh delih Foucault odkrije možnost subjekta obvladovanja lastnih ugodij, ki lahko le preko etike vpliva na politiko. Z analizo poznega Foucaulta in dveh sodobnih avtorjev, ki se pri njem navdihujejo, Judith Butler in Giorgia Agambena, ugotavljamo, da Foucaultov projekt naleti na težave ravno tam, kjer naj bi bil najbolj močan: pri mišljenju prelomov in ekscesov, tako na ravni toka oblastnih razmerij kot na ravni singularnosti užitka. Ali se s tem ne more spopasti drugače kot z obuditvijo antičnega subjekta »skrbi zase«, ki išče svojo konsistenco v samoobvladovanju? Zakaj problemov diskontinuiranega subjekta raje kot z zatekanjem v zmernost ne rešuje s subjektom, ki bi bil zmožen subjektivirati samo diskontinuiteto?