Komunizem med smrtjo in vstajenjem

Povzetek

Pričujoči članek ima za cilj odgovoriti na vprašanje, kako lahko Badioujeve tri knjige, posvečene komunizmu (D’un désastre obscure, Ime česa je Sarkozy? in l’Hypothèse communiste), ki imajo za stalnico kritiko »smrti komunizma«, prispevajo k našemu boljšemu razumevanju ideje o večnem v politiki. Članek poskuša ugotoviti, ali bi lahko tak prispevek k boljšemu razumevanju večnega videli v Badioujevem dogodkovnem pojmovanju komunizma, kolikor se namreč to pojmovanje opira, prvič, na boromejski vozel realnega politike, simbolnega zgodovine in imaginarnega Ideje, in drugič, na natančnejšo razdelavo fikcijske strukture ideje komunizma, ki bi lahko rabila kot razširjeni referenčni okvir za preiskavo narave razmerja med večnostjo in spremembo v politiki, a katere cilj bi bila ponovna vpeljava komunistične hipoteze po letu 1989, se pravi v času, ko je bil komunizem razglašen za mrtvega in hkrati kriminaliziran. Ta članek si obenem prizadeva pokazati, da pomeni v dobi popolne hegemonije »kapitalo-parlamentarizma« Badioujev poskus obujanja komunistične hipoteze kot orožja v boju proti tistemu, kar bi lahko označili kot sodobni nihilizem »politike brez politike«, odpiranje prostora za drugačen premislek komunizma. Druga naloga pričujočega članka je zato, da izpostavi specifičnost Badioujevega pojma komunizma in pokaže, da je ta pojem mogoče, še več, da ga je nujno ločiti od vrste sodobnih poskusov razglašanja večnosti komunizma oziroma njegove nenehne aktualnosti, kot ga predstavljata Blanchotov in Nancyjev etični komunizem na eni strani ter Negrijev in Hardtov ontološki komunizem na drugi. Članek pri tem nakaže točke, kjer se mora začeti kritika teh komunizmov.