Galilei proti kardinalu Bellarminu: zagovor astronomsko-filozofskega programa

Povzetek

Pred približno dvajsetimi leti sta kardinal Poupard in papež Janez Pavel II. reaktualizirala Duhemovo tezo o Galileiju kot »dobrem teologu« in »slabem epistemologu«, ki bi moral sprejeti zahtevo kardinala Bellarmina, naj Galilei – tako kot naj bi to pred njim počel tudi Kopernik – o gibanju Zemlje ter mirovanju Sonca govori zgolj ex hypothesi oziroma ex suppositione. V članku, posvečenem epistemološkemu vidiku vprašanja, najprej orišem zgodovinski in epistemološki kontekst Bellarminove zahteve, v nadaljevanju pa analiziram Galileijev odgovor na to zahtevo, ki ga je Galilei razvil v pismo Diniju (13. marec 1615) in t. i. Razmišljanjih o kopernikanskem mnenju (1615). Galilei je podal prepričljive argumente, s katerimi je na eni strani nedvoumno pokazal, da je bil Kopernik sam »realist«, in na drugi strani, da je bila tudi ptolemajska astronomija utemeljena na filozofskih načelih, kar pomeni, da je astronomsko-filozofski program sploh edina mogoča in konsistentna rešitev. Galilei je v Razmišljanjih nakazal tudi kriterije, na podlagi katerih je treba izbirati v dilemi med dvema protislovnima sistemoma, od katerih je eden nujno resničen, drugi pa napačen. Galilei je v teh besedilih razvil prepričljivo epistemološko obrambo »realističnega«, astronomsko-filozofskega programa, ki ga je v njegovi heliocentrični različici prvi izpostavil Kopernik, sprejemali in zagovarjali pa so ga tudi nekateri drugi »pravi« kopernikanci (npr. Kepler), v ptolemajski, geocentrični različici pa je takšno razumevanje astronomije med drugimi zagovarjal tudi vodilni jezuitski astronom Christopher Clavius.