»Astronom-filozof«: geneza koncepta in njegov pomen

Povzetek

Galileo Galilei je v svojem slavnem Dialogu o dveh glavnih sistemih sveta, ptolemajskem in kopernikanskem Koperniku pripisal status »astronoma-filozofa«. Heliocentrična astronomija je posledično rezultat dejstva, da se Kopernik ni zadovoljil zgolj z »reševanjem pojavov«, kar je bila tradicionalna naloga astronomije, temveč je menil, da mora astronomija odgovoriti tudi na filozofska vprašanja o ustroju vesolja. V članku najprej obravnavamo klasično Geminovo opredelitev nalog in epistemološkega dometa astronomije in filozofije, nato pa prek kratke analize astronomije Peurbacha in Regiomontana pokažemo, kako je ločnica med astronomijo in filozofijo v določeni meri padla že v poznem srednjem veku oziroma renesansi. V zadnjem delu članka analiziramo, kaj je program »filozofske« astronomije pomenil za Kopernika in njegovo delo. Kopernik je z »astronomsko-filozofskim« programom, katerega posledica je bila heliocentrična različica ptolemajske astronomije, odgovoril na averroistični izziv obuditve homocentrične astronomije, s katero so skušali nekateri avtorji vzpostaviti astronomijo na že vzpostavljenih, pravih filozofskih načelih (Amico, Fracastroro). V nasprotju z njimi je Kopernik vzpostavil astronomijo, ki ji je sam našel prava filozofska načela (gibanje Zemlje).