Emanacija smisla in ponovljivost izvornega v Gadamerjevi hermenevtiki

Povzetek

V nasprotju s prizadevanji razsvetljenstva in romantike, kjer se je dokončno uveljavila samostojnost znanosti in umetnosti, gre pri Gadamerjevi hermenevtiki za rehabilitacijo ideje celovitega izkustva sveta, kjer ima odločilno vlogo religijsko spoznanje o človeški končnosti. Rehabilitacijo je utemeljil z izkustvom resnice v umetnosti in v zgodovinskih vedah in ga opisal ob konceptih igre, tragičnega, podobe, aplikacije, pogovora in praznika. Koncepte lahko razložimo z razmerjem med izvorom in ponovitvijo, pri katerem gre za to, da je v izvor že vpisana njegova ponovljivost. Zato lahko strukturo hermenevtičnega razumevanja opredelimo kot emanacijo smisla. Ob legendah iz Jezusovega in Aleksandrovega življenja in ob opozorilu na bližino tragičnega in komičnega sem po zgledu Heideggrove zaobrnitve odprtosti razumevanja v odločenost predlagal zaobrnitev emanacije smisla v preoblikovanje vsiljenega smisla v novi smisel.