Psihoanaliza med »strastjo do realnega« in dozdevkom

Povzetek

Dozdevek je izraz, ki ga je Lacan skoval v zadnjem obdobju svojega poučevanja, zato da bi na novo obdelal razmerje med simbolnim in realnim. Vpeljava tega pojma v psihoanalizo zaznamuje obrat v Lacanovem poučevanju od simbolnega k realnemu kot žarišču psihoanalize. Za psihoanalizo je vprašanje realnega neločljivo od preiskovanja dozdevka, in to v tisti meri, v kateri za lacanovsko psihoanalizo ni drugega dostopa do realnega kot ravno prek dozdevka. To je tudi razlog, zakaj je dozdevek, četudi ima svoje mesto tudi v drugih diskurzih, edino v psihoanalizi dvignjen na raven koncepta. Problem dozdevka je zato v prvi vrsti specifični problem psihoanalize. Vsepričujoč, nenehno vračajoč se, a vseeno nerešen, problem dozdevka vznikne v kritičnih trenutkih zgodovine psihoanalize, vsakič, ko se psihoanaliza znajde na razpotju, kot je na kocko postavljena njena prihodnja usmeritev. Eden od ciljev pričujočega prispevka je v grobem zarisati razvoj lacanovskega pojma dozdevka in opozoriti ne nekatere težave, ki osvetlijo dvoumni status dozdevka v psihoanalizi. To nam bo obenem omogočilo osvetliti ključno mesto, ki ga ima problem razmerja med realnim in dozdevkom pri poznem Lacanu.