Trio za orkester. Resničnost, pripoved in pomen

Povzetek

Članek predstavlja uvod k trem esejem vodilnih zgodovinarjev, ki so odločilno vplivali na zgodovinopisno razpravo o prehodu od modernega k postmodernem zgodovinskem razmišljanju v Evropi in Združenih državah. Hayden White, Frank Ankersmit in Keith Jenkins pokažejo, kako je bil modernistični način pisanja zgodovine povezan z modernističnim konceptom zgodovinskega časa. Začenši z Whiteom, ki je bil posebno zainteresiran pokazati, da predstavlja vznik zgodovinske znanosti v devetnajstem stoletju način Evrope, kako artikulirati svojo zgodovinsko kulturo (na sistematičen in osredotočen način), smo prišli vse do Franka Ankersmita, da lahko razlaga razvoja zahodne zgodovinske zavesti zatrdi veljavnost zgolj, kolikor ne pojasni v pravem pomenu najkompleksnejšega prepletanja žanrov romana in zgodovinskih spisov. Ko razpravljamo o pisanju Keitha Jenkinsa pa, po drugi strani, poskušamo opozoriti na njegovo prepričanje, da ne moremo izbirati in izbrati ali hočemo živeti v postmoderni ali ne, lahko pa (in mnogi med nami še to počno) vadimo izbiro in izbiranje med preostalimi ostanki starega 'gotovostnega' modernizma (objektivnostjo, nepristranskostjo, dejstvi, resnico…) in retoričnimi, 'post' diskurzi (branjem, zavzemanjem stališč, perspektivam, konstrukcijam…), prej kot da bi skušali popolnoma doseči eno ali drugo. Potemtakem je tukaj vidno, med starimi gotovostnimi in retoričnimi postdiskurzi, da so pričujoče razprave o tem, kaj utemeljuje zgodovino in zgodovinsko vednost, dejansko konstruirane, žive.