Ponavljanje

Povzetek

Eden izmed konceptualnih dogodkov, ki zaznamujejo sodobno post-heglovsko filozofijo, je vznik koncepta ponavljanja kot samostojnega in ključnega pojma. Marx, Nietzsche, Kierkegaard, Freud ter kasneje Lacan in Deleuze – konceptualizacija ponavljanja je v osrčju projektov vseh teh mislecev. Med njimi obstajajo pomembne razlike, vsem pa je skupno to, da postavljajo in analizirajo ponavljanje kot v temelju različno od logike reprezentacije. Prispevek začne s kratkim orisom Marxovih razmislekov o ponavljanju v razmerju do revolucije (v spisu »Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta«), nato pa se ukvarja zlasti z Deleuzeom in Lacanom ter podobnostim in razlikam njune konceptualizacije ponavljanja. Za Deleuzea ponavljanje, kakršno obstaja onstran reprezentacije, tvori emancipatorično realizacijo biti kot razlike. Za Lacana ponavljanje tvori hrbtno stran reprezentacije in ga ni mogoče ločiti od nje, čeprav sta radikalno heterogena. Povezuje ga s kontingenco, ki je na delu pri sami konstituciji subjekta. Iz te perspektive se prispevek v zaključku spusti še v analizo povezave med ponavljanjem in komedijo.