K materialistični teologiji

Povzetek

Avtor se osredotoči na razmerje med krščanstvom in islamom, ter med krščanstvom in moderno znanostjo. Kakšno je razmerje krščanstva do prvega in drugega pojasnjuje s pomočjo izjave papeža Benedikta XVI ., ki je nedavno tega močno razburila muslimanske kroge, in ki jo je treba brati skupaj z papeževo obsodbo zahodnega »brezbožnega sekularizma« in »iracionalnostjo« darwinizma. Opredelitev (i)racionalnosti in izjeme je tako ključna ne samo za razumevanja razlike med krščanstvom in islamom: logika, na kateri temelji islam, je logika racionalnosti, ki ne dopušča nobene izjeme, medtem ko je logika, na kateri temelji krščanstvo, logika »iracionalne« izjeme. Papežev koncept »Uma« je tako predmoderni teleološki um, ki dojema univerzum kot harmonično Celoto, v kateri vse služi višjemu namenu, s tem pa zamegli ključno vlogo krščanske teologije pri rojstvu moderne znanosti, za katero tvori trditev o naključnosti univerzuma, prekinitev z aristotelsko teleologijo, konstitutiven aksiom. Ena izmed lekcij teorije relativnosti in kvantne fizike je v tem, da moderna znanost spodkoplje naše najbolj osnovne naravne drže in nas prisili, da verjamemo (sprejmemo) najbolj »nesmiselne« stvari. Avtor to naveže na Lacanovo logiko ne-Vsega, ki edino jamči pravo odprtost znanstvenega diskurza presenečenjem, vznikom »nemisljivega«. To naveže na Badioujev temeljni ontološki preboj protislovja Niča in mnoštev, ter na tezo, da je ateizem resnično misljiv zgolj znotraj monoteizma.