Kultivacija notranje narave (xing) v Leibnizovih kitajskih spisih

Povzetek

Pojem inherentne narave (xing), bistvena komponenta ideala samokultivacije v kitajski misli, je imel v filozofski komunikaciji med Evropo in Kitajsko v sedemnajstem in osemnajstem stoletju osrednje mesto. V članku avtorica loči tiste atribute tega pojma, ki v tem dialogu uspejo priti do evropskih naslovnikov, od drugih, ki se prevedljivosti konceptov izmaknejo, in pokaže konceptualne razloge za to selektivno prevedljivost. V procesu prevajanja kitajskih konceptov v evropski okvir so prevajalci konca sedemnajstega stoletja naravi (xing) pridali še prilastek »razumna«. Prav koncept samokultivacije na temelju notranje narave (xing), prevedene v razumno naravo (natura rationalis), je nato predstavljal oporno točko razsvetljenskega poveličevanja kitajske naravne morale, v kateri so pisci prepoznavali dokaz zadostnosti naravne religije – in odvečnost religije razodetja. V obravnavi tega vprašanja se je avtorica zato osredotočila predvsem na zapise o t. i. »naravni teologiji Kitajcev« v Leibnizovih kitajskih spisih in na podlagi primerjave z njegovimi drugimi sočasnimi besedili razčlenila hipotetično dialoškost te ideje. Na podlagi te razčlenitve je nazadnje pokazala na temelj relevantnosti koncepta (samo)kultivacije za evropsko filozofijo 18. stoletja, na Leibnizovo razumevanje kitajskega pojma notranje narave (xing) kot pogoja možnosti avtonomije spoznanja in delovanja.