Osiandrova epistemologija astronomije

Povzetek

Osiandrovo besedilo Bralcu o hipotezah tega dela, ki je bilo dodano na začetek Kopernikovega dela O revolucijah nebesnih sfer, je dolgo časa veljalo za klasičen primer instrumentalističnega razumevanja znanosti. Osnovna poanta tega kratkega in nepodpisanega nagovora je, da je Kopernikova teza, da »se Zemlja giblje, Sonce pa je negibno sredi vesolja«, zgolj matematična oziroma astronomska »hipoteza«, s pomočjo katere je mogoče lažje izračunavati položaje nebesnih teles, ki pa – tako kot tudi druge astronomske »hipoteze« – ne odraža dejanske fizične realnosti vesoljnega ustroja. Avtor interpretira Osiandrovo besedilo v kontekstu standardnih epistemoloških zahtev 16. stoletja in skuša pokazati, da Osiander ni instrumentalist v sodobnem pomenu besede. Osiandrova epistemologija astronomije je refleksija nemožnosti astronoma, da se na podlagi opazovanj z Zemlje z gotovostjo odloči, kateri modeli realnih nebesnih sfer so dejanski vzrok premikanja posameznih nebesnih teles.