Dieu fainéant? Bog in telesa pri Descartesu, Malebranchu in Leibnizu
Ključne besede:
novoveška filozofija, vzročnost, stvarjenje, Bog, telesaPovzetek
Ohranjanje v bivanju, součinkovanje s sekundarnimi vzroki in okazionalizem so tri drže, ki jih v novoveški filozofiji lahko Bog zavzame do ustvarjenega univerzuma. Namen prispevka je pokazati, v kakšnih oblikah so se te tri prvotno srednjeveške teorije obdržale skozi sedemnajsto stoletje pri Descartesu, Malebranchu in Leibnizu. Skušamo pokazati, da čeprav ne moremo vselej z gotovostjo razbrati, kateremu izmed naukov je vsak od avtorjev zavezan, moramo Descartesa interpretirati kot pristaša nauka o součinkovanju, Malebrancha kot okazionalista, medtem ko imamo lahko Leibniza za pristaša zgolj ohranjanja v bivanju. Ker pa ohranjanje substanc v bivanju ni nič drugega kot kontinuirano stvarjenje, trdimo v nasprotju s Alexandrom Koyréjem, da niti Leibnizov Bog ne more biti Dieu fainéant ali Bog sabata.Prenosi
Podatki o prenosih še niso na voljo.
Prenosi
Objavljeno
2016-03-04
Kako citirati
Kroupa, G. (2016). Dieu fainéant? Bog in telesa pri Descartesu, Malebranchu in Leibnizu. Filozofski Vestnik, 26(1). Pridobljeno od https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/4332
Številka
Rubrike
Filozofija/znanost
Licenca
Avtorji jamčijo, da je delo njihova avtorska stvaritev, da v njem niso kršene avtorske pravice tretjih oseb ali kake druge pravice. V primeru zahtevkov tretjih oseb se avtorji zavezujejo, da bodo varovali interese založnika ter da bodo povrnili morebitno škodo.
Podrobneje v rubriki: Prispevki