Dieu fainéant? Bog in telesa pri Descartesu, Malebranchu in Leibnizu

Povzetek

Ohranjanje v bivanju, součinkovanje s sekundarnimi vzroki in okazionalizem so tri drže, ki jih v novoveški filozofiji lahko Bog zavzame do ustvarjenega univerzuma. Namen prispevka je pokazati, v kakšnih oblikah so se te tri prvotno srednjeveške teorije obdržale skozi sedemnajsto stoletje pri Descartesu, Malebranchu in Leibnizu. Skušamo pokazati, da čeprav ne moremo vselej z gotovostjo razbrati, kateremu izmed naukov je vsak od avtorjev zavezan, moramo Descartesa interpretirati kot pristaša nauka o součinkovanju, Malebrancha kot okazionalista, medtem ko imamo lahko Leibniza za pristaša zgolj ohranjanja v bivanju. Ker pa ohranjanje substanc v bivanju ni nič drugega kot kontinuirano stvarjenje, trdimo v nasprotju s Alexandrom Koyréjem, da niti Leibnizov Bog ne more biti Dieu fainéant ali Bog sabata.