Znova nič novega: Adorno, Deleuze, Beckett

Povzetek

Članek pričenja s paradoksno Adornovo tezo o moderni kot dobi izgube novega. Iz te negativne teze o odsotnosti novega izpelje pozitivno konsekvenco za moderno pojmovanje novega: odsotnost novega implicira, da novo ni objekt vednosti in da je obenem pozitivno opredeljeno prav skozi to odsotnost vednosti o njem. Članek to izhodiščno nasprotje med novim in vednostjo v nadaljevanju analizira prek serije opozicij med dražljajem in jezikom, izkušnjo in izkustvom, subjektom in diskurzom, notranjim in zunanjim itd., pri čemer pokaže, da se novo ne umešča onkraj vednosti, ampak v presek nanizanih opozicij. Članek nadaljuje z analizo novega v luči Deleuzovih pojmovanj manjšinskosti in jecljanja, sklene pa s konceptualizacijo novega pri Beckettu, ki se mu uspe na absolutno singularen način izmakniti moderni usodi izgube novega.