Buržoazna revolucija, kontrarevolucija in proletarska revolucija kot žanri v Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta

Povzetek

Slavne estetske in temporalne metafore v Marxovem Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta lahko konceptualiziramo, če jih formaliziramo s pomočjo teorije diskurzov, razvite v Lacanovi Hrbtni strani psihoanalize. Če Marxovo najbolj »psihoanalitično« analizo preberemo z Lacanovim najbolj »političnim« seminarjem, se buržoazna revolucija, kontrarevolucija in proletarska revolucija v Brumairu izkažejo za primere diskurza gospodarja, diskurza histerika in diskurza analitika. Takšno sinoptično branje Marxove diskurzivacije politike in Lacanove politizacije diskurza še zdaleč ni redukcionistično, saj lahko prepreči derridajevske in sorodne redukcionistične interpretacije Marxovih metafor, kakršne so »duh«/»prikazen«, »tragedija«/»farsa«, »fraza«/»vsebina«, »drapiranje«/»parodija« in »novi«/»rodni jezik«. In obratno, Lacanovo matrico diskurzov lahko takšno branje napravi pertinentno za marxovske analize sodobnega kapitalizma, ki poblagovlja sámo diskurzivno družbeno vez.