Logike Proustovih svetov

Povzetek

Prispevek ponuja medsebojno povezani branji Iskanja izgubljenega časa Marcela Prousta in Logik svetov Alaina Badiouja v luči problematike mnoštva svetov, ki zadeva tako literaturo kot filozofijo. Pri Proustu se ta problem kaže kot problem začetka pisanja romana, iskanja primerne strukture, ki bo povezala avtorjevo/pripovedovalčevo življenjsko izkustvo s konstrukcijo in povezavo množice svetov (po Gillesu Deleuzu gre za svetove visoke družbe, ljubezni, čutnih vtisov in umetnosti) v svetu romana. Iz vidika Badioujevega filozofskega sistema pa Proust zapolnjuje manjkajoče strukturno mesto: če Badioujeve teze o biti vključujejo obravnavo (Mallarméjeve) poezije, bi morale njegove teze o pojavnosti vključevati obravnavo (Proustove) proze. Proustovi svetovi visoke družbe, ljubezni in čutnih vtisov so predstavljeni kot ponazoritev treh ključnih elementov Badioujeve logike pojavnosti: transcendentalnega, objekta in relacije, Proustov zadnji svet, svet umetnosti (ali natančneje, svet romana samega) pa je predstavljen kot svet, kot ga oblikuje postopek resnice, ki ga sproži dogodek.