Marksizem in vzpon novega konfucijanizma v sodobni Kitajski

Povzetek

Po koncu devetnajstega in začetku dvajsetega stoletja so se kitajski intelektualci spraševali o vrednosti konfucijanske tradicije med njenim soočenjem z evropskim imperializmom, ustanovitev Ljudske republike Kitajske pa je pomenila vpeljavo kitajske različice marksizma-leninizma kot uradne ideologije. Kitajska politika odpiranja do sveta, ki se je začela na koncu sedemdesetih let dvajsetega stoletja, je preoblikovala državo v vodilno ekonomsko in vedno bolj tudi politično svetovno silo. Zaradi posledic takega ekonomskega razvoja se je povečala socialna neenakost in del kitajskega prebivalstva je zato začel dvomiti v marksistične temelje Kitajske komunistične partije, vendar je obenem tudi dvomil v veljavnost kapitalističnega modela. Podobna ekonomska rast tako imenovanih konfucijanskih azijskih tigrov (Singapur, Južna Koreja, Hongkong, Tajvan) je po drugi strani povzročila pojav koncepta ‘azijskega razvojnega modela’, v katerem se predpostavlja, da je tradicionalni konfucijanizem pomemben element. Ponovno ovrednotenje starodavne konfucijanske tradicije, ki se je posledično razvila na celinski Kitajski, je našla dodatni navdih v gibanju novega konfucijanstva na Tajvanu, v Hongkongu in v Združenih državah. Tako se zdi, da na intelektualni sceni sodobne Kitajske vidimo raznovrstne ‘ideološke’ trende: zagovarjanje kapitalizma in liberalne demokracije, nadaljevanje/ponovno definiranje kitajskega marksizma, ponovno interpretacijo/povratek h konfucijanski tradiciji ali kombinacijo nekaterih od teh trendov. Tako je sodobna Kitajska priča nenehne ‘borbe za modernost’. Ta članek obravnava ta razvoj v sodobni Kitajski in se tako osredotoča na sociološke razmejitve, ki so mu podlaga, ter sledi tem razmejitvam nazaj v zgodovino.