Ali je drugačen svet mogoč?

Povzetek

V svetu, ki se pojmuje kot permanentno transformiranje, kot neskončno spreminjanje, je vprašanje preloma s takim svetom in možnosti drugačnega sveta že od začetka izključeno. Opirajoč se na Badioujev pojem sveta kot horizonta možnosti, avtorica analizira zagate sodobne emancipatorne politike, soočene s transcendentalnim horizontom našega sveta, ki se prezentira kot horizont, ki okupira celotni teren možnosti in edini generator novosti. Temeljni izziv za sodobno emancipatorno misel in politiko preloma z obstoječim svet predstavlja reaktualizacija Heglove ideje o »koncu zgodovine«, in to natanko v tisti meri, v kateri se lahko za to idejo prihodnost izčrpa v sedanjosti, bodisi zato, ker ni več prihodnosti (teleološka interpretacija konca zgodovine, po kateri je zaustavitev zgodovine hkrati njen smoter) ali pa neskončno dolga prihodnost (apokaliptična interpretacija, po kateri živimo v permanentnem izjemnem stanju). Zavračajoč obe verziji konca zgodovine, za kateri je prihodnost postavljena v temporalnih terminih, torej kot nekaj, kar ni bistveno drugačno od sedanjosti, ki zavrača povezovanje možnost spremembe obstoječega sveta z omejitvami, ki jih vsiljuje horizont možnosti, in ponuja alternativo sodobnemu političnemu realizmu in izhod iz slepe ulice, ko se zdi, da so možnosti za radikalno spremembo obstoječega že izčrpane. Analizirajoč Benjaminovo in Agambenovo pojmovanje revolucije časa, avtorica vleče implikacije alternative, ki je mišljena v netemporalnih terminih.