Kant in drugi kopernikanski obrat

Povzetek

Izhodišče članka je teza, da je v jedru Kantovega »kopernikanskega obrata« v filozofiji problem aficiranosti misli z neko »stvarjo«, ki si je misel ne more prisvojiti, čeprav sodi k njej. Tezo podpirata dve osrednji problemski zastavitvi Kantove filozofije. Prva je ontološka, gre za Kantovo »transcendentalno razliko« med fenomenom in noumenom. Druga logično-epistemološka, njeno jedro je samokritika uma oziroma kritika transendentalnega videza, zarisana v transcendentalni dialektiki prve Kritike. Zastavitvi sta med seboj problemsko in konceptualno povezani, vendar ju Kant uspe zares povezati šele v Kritiki razsodne moči. Učinek povezave, ki temelji na razširitivi transcendentalne estetike s čutnostjo občutja in na logičnih operacijah reflektirajoče razsodne moči, je dodaten, drugi »kopernikanski obrat« Kantove filozofije, s katerim se dovrši Kantova revolucija v načinu mišljenja, s katerim je torej rešen tudi problem aficiranosti misli z njeno »stvarjo«.