Umetniška avtonomija in heteronomija

Povzetek

V članku avtor obravnava t. i. estetske (ali heteronomne umetniške) avantgarde, torej tiste, ki so v preteklem stoletju vztrajale pri zlitju umetnosti in »življenja«. Ukvarja se z enim prvih takih primerov, namreč ruskim konstruktivizmom, ki je bil večkrat (Benjamin H.D. Buchloh, Boris Groys, Jacques Rancière itd.) predmet tovrstne obravnave. Avtor z navedenimi pisci deli mnenje, da je v tovrstnih primerih uveljavljena »formacijska paradigma« (Buchloh) nezadostna, saj omejuje označbo modernizma le na njegov »zahodni« (avtonomistični) del. Avtor v članku v glavnem potrjuje Rancièrove trditve o tej temi, ob čemer pa opozori še na tretjo različico heteronomije, namreč ono, ki jo je razdelalo situacionistično gibanje.