Vzročnost - očrt realistične teorije

Avtorji

  • Bojan Borstner

Povzetek

V prispevku poskušamo izgraditi teorijo, ki bi (vsaj) implicitno definirala pojem vzročnosti. Teorija vzročnosti, ki jo poskušamo opredeliti, mora biti analitično resnična in mora zagotoviti analizo pojma vzročnosti tako, da bo resnična v vseh možnih svetovih in ne zgolj v dejanskem svetu. Naš cilj ni teorija, ki bi bila zgolj kontingentno resnična. V tekstu je vzročnost opredeljena kot relacija, ki je opazljiva (v Humovem pomenu) in ni zvedljiva na druge (opazljive) lastnosti in relacije med posameznimi dogodki (stanji stvari). Nato so na podlagi podmene o singularnem povzročanju definirane nekatere osnovne značilnosti vzročnosti, vzročne relacije, vzročne nujnosti in nomične nujnosti. Singularna teorija vzročnosti ne izključuje možnosti, da obstajajo zakoni narave in da so posamezne vzročne relacije instance zakonov. Vzročna pojasnitev (zakaj) ni reducirana na nomično pojasnitev (kako), ker samo dejstvo, da obstaja vzročna relacija, še ni garancija za obstoj zakona narave.

Prenosi

Podatki o prenosih še niso na voljo.

Prenosi

Objavljeno

2016-01-29

Kako citirati

Borstner, B. (2016). Vzročnost - očrt realistične teorije. Filozofski Vestnik, 20(3). Pridobljeno od https://ojs.zrc-sazu.si/filozofski-vestnik/article/view/4129